Šola. Zakaj sploh obstaja? Verjetno je najslabši kraj, kar jih poznam.
Učiteljica nas kot vsak dan nagovori: "Dragi učenci in učenke! Pred nami je nov dan!" In tako dalje...
"Zoja!" Zbudim se iz sanj in opazim uciteljico (Pirhovco), ki me gleda tako ostro, kot da bi me zelela prerezati na pol. Iz zadnje klopi slisim Valeriino smejanje, ki ga na srečo hitro prekine Pirhovca. "Zoja, ne vem kaj misliš, ampak zagotovo ni dobro! Tvoje ocene niso ravno blesteče, tako da bi se bilo dobro malo zamisliti! Domačih nalog ne opravljaš, med poukom pa nisi pri stvari! Lepo te prosim!" (Joj, tu bi morala uporabiti se vec klicajev, a moram varčevati z njimi.) Nekdo potrka in zmoti nakladanje Pirhovce. Nik!!!! Takoj ko me zagleda, se mi nasmehne in se usede zraven mene. Prav vidim kako se zadaj Valerii kar kadi iz ušes od ljubosumja:) "Uciteljica! Se vam zdi pametno, da nas novi sosolec sedi zraven Zoje? Mar ne bi bilo bolje, da sedi v zadnji klopi, pri skrbnih ljudeh?" Učiteljuca se zamuslu. Pa ja ne misli upostevati Valerie! "Pravzaprav uciteljica, bolj slabo vidim in raje sedim v sprednji vrsti." Nik se obrne k meni in se mi nasmehne. Vrnem mu nasmeh in ne mirem kaj, da mi ne bi bil všeč. Pirhovca me ostro pigleda in koncno rece: "No, če ti je tako red bolj všeč naj bo." Nato se obrne k meni za priblizno 45° in rece: "Ti, Zoja, pa niti slučajno ne pomisli, da bi se še kdaj takole zasanjarila!" Pokimam.
Preostanek ure hitro mime, Niku razložim del snovi, mu pokazem svoje zapiske in se mu ves čas nasmiham. Ampak vsega lepega je enkrat konec, naslednjo uro je športna.
Odbojka. Odbijanje žoge, po nekem čudnem zaporedju, ki si ga nikskor ne morem zapomniti. Vodji ekip sta spet Larisa In Lana. Ekipi se hitro polnita, in na koncu ostanemo samo še jaz in neka punca. Lana izbere punco, ki ji je ime Rebeka in spet ostanem sama. Valeria, ki je v Larisini ekipi, me zlobno pogleda. Uh, ta ura bo še dolga, z veliko prelite krvi.

*b*Hope you like it*b*