{DAMON}
Damon Bone je sedel v jedilnici prve legije, njegovem najmanj ljubem prostoru v Stražnem mestu. Povsod drugod se je držal zase, tudi tukaj, ampak med treningom in v sobi so mu ostali legionarji vsaj prihranili strmenje, v jedilnici pa so si lahko dali duška. Čeprav je jedel za vedno prazno mizo, čisto sam, so ostali vojaki iz prve legije vseeno strmeli vanj, nihče pa ni prisedel. Damona to ni motilo. Tudi na strmenje se je že navadil, čeprav ga je še vedno zanimalo, zakaj to počnejo in kako se niso že naveličali. Bilo je kot začaran krog. Po vsakem preizkusu so prišli novi vojaki, ki so se naveličali strmeti vanj ravno pred naslednjim preizkusom, čez eno leto. Ravno se je Damon navadil radovednih oči, so že prišle nove. Vse se je začelo po Veliki vojni, ko je ostalim vojakov prvič prišlo na ušesa, da je imel sorodno dušo. Že to je bilo dovolj, da je čutil vse več radovednih oči na sebi, vse skupaj pa se je z Veliko vojno le še okrepilo. Nikomur ni bilo jasno, kako sorodne duše delujejo, zato so Damona vse od takrat, ko so v Stražno mesto prinesli Rachelino truplo, gledali kot nerešljivo uganko. Ni ga zlomila le Rachelina smrt. Zlomilo ga je vsakič, ko je nekdo omenil to strašno vojno, izgovoril njeno ime ali mu izrekel sožalje, včasih so bili dovolj že radovedni pogledi, uprti vanj, ko ni gledal. Ni več ločil med resničnostjo in sanjami in vsakič, ko ga je kdo ogovoril, je le ponavljal ene in iste izraze, kot da v glavi ne bi imel nič drugega kot 'ja, 'ne' in 'pozneje'. Ko je prišel z Razpotja, je bilo vse le še huje. Občutek praznine, tavanje naokoli kot duh, ocenjujoči pogledi. Pogledi. Kako jih je Damon sovražil. Sovražil je biti glavna točka vseh oči v legiji, ki niso gledali za njim zaradi njegovih uspehov, temveč zaradi pomilovanja. Veliko je dosegel, odkar si je na ročaj svojega meča vkoval zmajevo glavo in sovražil je, da so se ga vsi spominjali le po zlomljenem srcu in praznini, ki je ostala za Rachel. To si je tako zelo želel popraviti, vendar v Stražnem mestu ni bilo veliko takih priložnosti. Najlažje se dokažeš na preizkusu, ki ga je Damon uspešno opravil, ali pa v vojni, ki jih je Damon izbojeval že veliko. Bil je najboljši vojak v Mestu, pa vendar pogledi njegovih sobojevnikov niso sporočali ničesar drugega kot pomilovanje. Mogoče je to sovražil še bolj od samih pogledov. Pomilovanje. Že tako je sam težko nekoga gledal tako, ko pa je nekdo pomiloval *i* njega*i*, je bilo še težje. Še posebej med vsemi tremi obroki, ki jih je moral preživeti v dušeči jedilnici, med katerimi njegovi soborci niso počeli nič drugega kot jedli in buljili vanj.
Damon je v usta počasi nesel žlico riža. V Stražnem mestu je bila hrana dozirana v povprečnih količinah za delno sitega človeka, ne pa za izčrpane bojevnike, ki so sedem ur na dan preživeli v zatohli telovadnici ali tekli na žgočem soncu. Veliko vojakov je zaradi premajhnih količin obrokov hrano kradlo iz kuhinje, ampak s tem si niso naredili nobenega plusa, saj tudi v kuhinji hrane ni bilo veliko več, kvečjemu so si le nakopali so kazen, ker so jih ujeli. Damon tega nikoli ni počel, pa čeprav je zaradi tega potem večino dneva ostal lačen. Ne, da se mu ni zdelo prav, saj je velikokrat kršil pravila, ampak zato, ker se mu je zdelo, da je hrana precenjena. Rabil je je le toliko, da se onesvestil sredi treninga, drugače pa ni bilo potrebe, da bi jedel kaj več, kot je že. Čas, ki ga ni zapravil med treniranjem, je porabil za spanje ali branje. Večini se je zaradi tega zdel čuden, pa tudi, če bi bral le teorijo bojevanja, se položaj ne bi spremenil. Vendar Damon ni bral takih knjig. Včasih je imel najraje take knjige, ki so opisovale njihovo kraljestvo: skrite kraje na jugu, ki jih nihče ni poznal, obale, gozdove in gorovja. V njih si je lahko predstavljal, da ni obvezan služiti legijam in raiu. Lahko je bil svoboden, lahko si je predstavljal sebe in Rachel v hiši na obali, ob vznožju gora... Zaradi tega je take knjige tudi nehal brati. Misel na to, kar bi lahko imel z njo, ga je ubijala še bolj kot misel na samo Rachel. Ni mogel pomisliti na to, da nekdo drug to lahko ima, ko on ne more.
Zato je bral knjige, ki so opisovale stvari, ki jih ne more imeti nihče.
Kmalu je odkril, da se takim knjigam reče fantazijske. Svetovi iz teh knjig niso bili resnični, niso pripadali nikomur. Nihče ni mogel živeti življenja tam, razen neobstoječih junakov, prepričanih, da resnično upanje obstaja. Damonu je to, da so bili junaki vedno zaslepljeni z lažno lepoto sveta, šlo na živce, hkrati pa ga je to spominjalo na Rachel. Potreba po tem, da bi nekaj spremenili, je like v knjigah silila k dejanjem, tako kot njo. Ampak te knjige mu upanja vsaj niso dajale, temveč kvečjemu odvzemale, ne da bi točno vedel, zakaj. Sčasoma mu je knjig zmanjkalo, zato se je zadnje čase posvečal le treningu in bližajočim se preizkusom. Če bi sodili odpisani, se s tem ne bi preveč obremenjeval, ampak letos so razglasili, da bodo nove vojake izbirali najboljši bojevniki posamezne legije. Iz vsake trije, dva moška in ena ženska. Vse skupaj torej petnajst bojevnikov, ki bodo za vsakega novinca posebej glasovali, v katero legijo naj gre. Damon je takoj vedel, da imena mesto med njimi že zagotovljeno, za ostala dva pa ni bil prepričan. Žensko mesto bi lahko zasedla edinole Itzel Qara, razen, če se bosta morei in njegov namestnik odločila drugače. V to je Damon sicer dvomil, ampak morei prve legije je bil znan po spontanih odločitvah, ki so se kasneje izkazale za napačne, zaradi česar bi lahko izbral celo najslabšo iz legije, ne da bi trenil z očesom. Za drugega moškega med sodniki sta se po Damonovem mnenju potegovala dva: Feliash Sage in Hawk Westhart. Oba sta bila kruta bojevnika, zaradi česar sta se zelo kmalu po prihodu uvrstila na sam vrh legije. Odkar sta si pred desetimi leti na ročaja mečev vkovala zmajevo glavo, sta Feliash in Hawk Damona poskušala izpodriniti z mesta najboljšega bojevnika, kar sta počela z dvoboji, ki sta jih vedno izgubila. Damonu ni šlo za oblast in slavo, preprosto predober je bil. Teh dvobojev ni nikoli zavrnil, saj se je v njih - iskreno - zabaval. Hawkova jeza, ki se ni pogasila še nekaj dni po končanem dvoboju, in Feliashovo besno metanje mečev po telovalnici je bilo vredno veliko več kot položaj najboljšega bojevnika, vendar jima še vedno ni prepustil tega mesta. Če ne drugega, bi bilo zabavno gledati njun prepir o tem, kateri bi odnesel naziv. V prvi legiji je bilo vedno tako, da je najboljši le eden in zadnjih petsto let je bil to Damon. Nikomur razen Hawku in Feliashu ni še padlo na pamet, da bi ga izzval, vendar Damon ni bil prepričan, ali sta zato pogumna ali neumna.
"Bone!"
Damon je dvignil pogled iznad krožnika in opazoval žensko postavo, kako je hodila proti njegovi mizi. Nekaj radovednih oči se je ozrlo proti bojevnici, nekaj se jih je hitro skrilo, ko so jo prepoznali, v glavnem pa so pogledi ostali na Damonu. Še nikoli jih ni bolj sovražil kot tedaj.
Bojevnica je sedla na razmajan stol nasproti njega in naslonila roke na mizo. Njeni krvavi členki, s katerimi si je podpirala brado, so pričali o tem, koliko časa je preživela ob bojevanju mož na moža ali pri boksarski vreči, žuljavi prsti pa o njenem času vaje z mečem. Dolge, močno skodrane bele lase je imela spete v visok čop, vendar so ji nekateri prameni še vedno padali na srebrne oči. Zagorela polt, ki je pričala o njenem južnjaškem poreklu, se ni skladala z vso to belino, ampak vedno je govorila, da je to všeč. Tudi Damonu je bilo. Karakterno je bila točno taka, kot je izgledala: divja, neukrotljiva, taka, ki živi po lastnih pravilih. To je bil tudi razlog, zakaj so se je vsi bali.
"Itzel," je zamomljal Damon in se zazrl v njene srebrne oči. Ljudi je znal zelo dobro prebrati. Lahko je zaznal, ali mu bodo povedali dobro ali slabo novico, včasih je znal celo uganiti, kaj to je. Na isti način je iz oči morea prebral, da je Rachel mrtva, pa čeprav mu tega ni bilo treba povedati. Tudi, če bi bila Rachel na drugi strani oceana, bi lahko čutil, kdaj je umrla.
Vendar je bila Itzel zanj vedno uganka. Nikoli ni vedel, kako se počuti, če si ni snela maske vojakinje, ni vedel, o čem razmišlja, če mu tega ni povedala. V srebrnih očeh ni nikoli našel nobenega čustva in ta trenutek tudi ni bil izjema. Imela je izvrsten pokeraški izraz, v očeh pa nobenega čustva. Damon ni mogel ugotoviti, zakaj je prišla.
"Si že med sodniki?" je radovedno vprašala in rahlo nagnila glavo. Seveda, tudi zanjo je bil uganka, kot za vse ostale. Zdaj sta si bila očitno bot. Ona ni mogla razumela njega in on ne nje.
Damon je odkimal in rahlo ošinil njeno zapestje, na katerem se je lesketala bledo zlata tetovaža v obliki treh sonc okoli lune, vse naokoli pa zvezde. Nihče razen Itzel ni razumel te tetovaže. Bila je pripadnica Klana zvezd, najbolj svobodnega klana njihovega kraljestva, hkrati pa najbolj verujočega v stare običaje. Iskalce se ubije takoj, ko se razkrijejo. Zvestoba svojemu klanu je najpomembnejša. Vojaki postanejo le Odpadniki. Ravno zato je bilo v Stražnem mestu vojakov iz Klana zvezd tako malo; po tej poti so šli le drugačni od drugih, taki, ki so si upali sprejeti izgnanstvo takoj, ko so prestopili prag Mesta. Itzel so imeli za čudakinjo že od samega začetka, vendar so se jo trudili razumeti. Ko si je dala vtetovirati simbole vseh treh klanov, so poskuse razumevanja opustili. Začeli so jo gledati kot Damona: z radovednostjo, pomilovanjem in odporom. Vendar je ona za razliko od njega nekaj naredila glede tega; vsakega, ki jo je samo pogledal kot čudakinjo, je pretepla do krvi in preprosto odšla. Kmalu so se je začeli bati in izgledalo je, da so pozabili na njeno tetovažo, poreklo in to, da so jo včasih imeli za čudno. Mogoče sta se ravno zato zbližala; oba izobčena iz družbe, odlična bojevnika, vendar ne spoštovana zaradi tega.
"No, jaz pa sem," je rekla in se zarežala. Izza črne športne majice je potegnila usnjeno ogrlico z majhno leseno kroglico na njej. Bila je pobarvana rdeče, v barvi prve legije, na njej pa se je bleščal zlat zmaj. Pospravila jo je nazaj, ko je opazila enega izmed vojakov, kako z obžalovanjem in gorečo jezo srtmi vanjo, in se namrščila.
"Kako zdržiš to?" je vprašala in se še vedno mrščila. S pogledom je sledila vojaku, kako je sunkovito dvignil pladenj od mize in se napotil proti izhodu. Ko je izginil za vogalom, se je vprašujoče obrnila nazaj proti Damonu.
"Kaj? Poglede? Saj tudi za tabo tako strmijo." Priprla je oči, kot bi za to slišala prvič, nato pa sunkovito, kot je zanjo v navadi, vstala od mize in se še enkrat zazrla v njegove temne oči.
"Jutri bodo preizkusi. Kolikor vem, je drugo mesto med sodniki zavzel Sage, vendar je časa še do konca dne. Izbrali te bodo."
Zvenela je zelo prepričana, vendar Damon ni mogel oceniti, ali misli resno ali ne. Sicer pa Itzel ni slovela po tem, da se njene napovedi ne bi uresničile, pa čeprav jih je potem uresničila sama. Nikoli ni obupala nad svojim ciljem ali dajala praznih obljub. Če ni našla poti, je ustvarila svojo in to je bilo Damonu tako všeč.
Tudi sam je vstal od mize in takoj, ko je pladenj odložil na stojala, se je po celi jedilnici zaslišal prediren krik. Damon se je hitro zasukal in le medlo se je zavedal, da mu je pladenj s hrano padel na tla. Ta krik... Prihajal je od vsepovsod. Iz sten, stropa, oken, tal, miz. Bilo je, kot da bi kričali zemlja in nebo hkrati, tako naglas, da bi Damonu skoraj raztrgalo ušesa. Krik je trajal v neskončnost, zdelo se je, da je z vsako sekundo bolj glasen.
Vendar nekaj je bilo narobe. Vsi ostali so še vedno jedli. Smejali so se, govorili in nosili hrano v usta, kot da ne bi slišali nič. Kako je bilo to mogoče? Kako niso slišali? Vse več glav se je obrnilo k Damonu, ne da bi vedel, zakaj. Nekdo mu je nekaj govoril, vendar ni slišal, kaj. Je bil krik samo v njegovi glavi? Še kar ni ponehal, postajal je vse glasnejši in predirnejši in malo je manjkalo, pa bi tudi Damon začel kričati. Začutil je, da se nekam premika, vendar je ugotovil, da ne vidi nič drugega kot sivino in črnino. Vsi ostali glasovi, ki jih je prej slišal le medlo - smeh, govorjenje, ropot vilic, krožnikov in skodelic - so zdaj dokončno potihnili. V njegovi glavi je bil le grozljiv krik nekoga, ki umira...
Prišlo je, kot bi ga nekdo udaril.
Spoznanje.
Ta krik je bil Rachelin.
Njen zadnji, smrtni krik se je razlegal v njegovi glavi in zapolnil njen vsak še tako skrit del, dokler ni mislil, da ga bo razneslo. Želel si je umreti, želel si je smrti vsak trenutek po tem, ko so zabodli njegovo sorodno dušo. Želel si je praznine, ki bi ga pogoltnila vase, ga končno zopet združila z Rachel. Želele si je videti njene oči. Njene lase. Njeno kožo. Želel si je čutili njene prste na svojih, njene ustnice na njegovih. Ni mogel živeti brez nje. Del njega bo vedno mrtev, tisti del, ki je umrl z njo, tisti del, kjer sta se skrivali sreča in radost. Ostal je del žalosti, praznine in bolečine. Če bi Damona pred Rachelino smrtjo vprašali, ali bi raje umrl ali živel, bi izbral življenje.
Zdaj bi izbral smrt.
Zdaj, ko je poslušal njen smrtni krik, ki odmeva v neskončnost, si še nikoli ni bolj želel umreti, končno biti spet ob njej. Ni vedel, zakaj ga mora poslušati, zakaj ga morajo tako mučiti. Zakaj mu ne morejo nakloniti smrti. Zakaj krik postaja vse glasnejši in glasnejši, zakaj vse to počnejo. Zakaj v njegovi glavi ni bilo več prostora za nič drugega kot Rachelin zadnji krik, zakaj mu bo razneslo glavo, zakaj, zakaj...
Zadnje, česar se je spomnil, preden je padel v temo, je bil njen mrtev obraz, ki je počival v njegovem naročju.