Potem sem zagledal vrečko zlata! Mislil sem si, "heh, veliko zlata, veš kaj moraš". Hotel sem že steči po zlato, ko sem zagledal luknje v steni. Vedel sem, da to niso razpoke, ampak luknje za puščice in vse splošne pasti. Puščice, svetlobni prelom. Ampak ko sem pogledal navzdol, sem videl ploščice, kar lahko pomeni le eno - vodna past. Previdno sem se izmaknil pastem. Ko sem mislil, da je konec, sem ponesreči stopil na ploščo in sprožil alarm. Prikazal se je tisti mali robot, ki je bil v resnici manjši član skupine ljudi, ki naj bi stražili zlato. Prišel je do mene in stopil na ploščo pred mano in pokazale so se cevi iz katerih je prišla voda. Hitro sem zgrabil zlato in stekel proti izhodu, a bilo je še slabše! Vrata so se začela zapirati in voda hitreje naplavljati. Stekel sem proti izhodu in zdrsel pod vrati. Toda to ni bil konec...ko sem pobegnil, sem pristal med ljudstvom, ki naj bi skrbelo za zlato. Pobrali so me, mi zavezali oči in me odpeljali v vas. Ko so mi odvezali prevezo, sem se znašel v srcu džungle pred samim poglavarjam (vsaj tako sem mislil, ker je nosil največjo perjanico z največ perjem in to s črnim). Poglavar mi je rekel: "Premagal si ovire in z zlatom pobrisal iz zaklete jame. Prvi si, ki mu je uspelo priti tako daleč! Sedaj moraš prestati še zadnje tri preizkuse, preden pobrišeš z mojim zlatom". Tlesknil je s prstom in prinesli so mi lok in puščice. Pokazali so mi tarče. Preden sem lahko ustrelil, je poglavar spregovoril: "Po dolgih letih smo zbrani tukaj na turnirju. Tekmovalca, pravila so enostavna. Kdor zadane največ sredin, zmaga!" Množica se je vsedla in prišel je moj tekmec - in sicer član ljudstva. Najprej sem na vrsto prišel jaz. Ustrelil sem prvič, drugič in tretič. Zadel sem dve sredini, zadnja pa je bila na meji s sredino in prvim krogom. Tekmec je zadel dve sredini, in ko sem mislil, da bo v sredino priletela še zadnja, je zgrešil in puščica je pristala v tretjem krogu. Zmagal sem! Prišel je poglavar in najavil: "Zmagal je tujec!" Ponovno je tlesknil in prinesli so mi sulico. Poglavar je spregovoril: " Tisti, ki sulico vrže najdlje in se sulica zapiči v tla, zmaga!" in odšel. Tokrat je začel tekmec. Vrgel je sulico in pristala je približno šest metrov daleč, nato sem nastopil jaz. Vrgel sem jo in pristala je pred tekmečevo sulico, a se ni zapičila. Mislil sem, da je konec, a so sulico samo pobrali in mi jo prinesli. Tekmec mi je pojasnil, da sem tujec, zato dobim dve možnosti. Vrgel sem sulico, a sem ponovno zgrešil. Prišel je vodja in oznanil zmago domačih in izenačenje. Zatem je prišel odmor saj naj bi bila zadnja tekma plezanje. Med odmorom je v mojo garderobo prišel fant mojih let. Povedal mi je kako lahko hitreje pridem do vrha in kaj so tekmečeve slabosti in strategije, saj je v zadnjem krogu dovoljeno SABOTIRATI NASPROTNIKA. Ko je končal, sem ga vprašal: "Ali ni tako, da mi tega ne smeš povedati?" Odgovoril je le z: "Da, ampak če jim ti ne boš povedal, jim tudi jaz ne bom". Nato je odšel in začel se je zadnji krog. Vsakemu so pokazali drevo, začela sva plezati. S sabo sem imel vrečo polno s sadeži, ki jih tekmec ne prenese. Vsakič, ko me prehiteval, sem enega vrgel vanj. Ko sem prišel do vrha, sem moral le še dol - a sem pozabil, da me je strah višine! Zvrtelo se mi je, zato sem spustil drevo, in ko sem že mislil, da je to moj konec, sem pod sabo zagledal blazino. Pristal sem na njej in to na nogah! Vsi so me osuplo opazovali. Poglavar se je vstal in v ploskanju razglasil, da sem zmagovalec. Vzel sem zlato in pokazali so mi pot domov. Domov sem stekel polnih rok. Ko sem prispel, so me vsi spraševali kje sem bil, saj me ni bilo doma cel dan. Jaz pa sem samo pokazal denar in babici obljubil da bo lahko obdržala hišo na morju.