27.12.-2.1.
Živjo!
V teh dneh sem bila tako vznemerjena, da nisem uspela pisati. Bom začela kar s selitvijo.
V bistvu ni bila nič posebnega v primerjavi z drugimi dogodki. Vstali smo zgodaj zjutraj. V srcu me je stiskalo. Komaj sem se premikala. Kombiji z našimi stvarmi so odšli dan prej. Vsedli smo se v avto in se odpeljali. Pot se mi je vlekla in od žalosti nisem mogla spregovoriti niti besede. Končno smo se ustavili pred blokom. Bil je star, bela barva se je luščila in bil je prekrit s grafiti. Sama od sebe sem odprla usta. Kaj?! Živimo v drugem nadstropju. Moja soba je majhna in še neopremljena. Spati bom morala v spalni vreči. Začela sem jokati. Katastrofa!
Jokala sem tudi naslednje dni. Mami dela cele dneve, tudi med počitnicami in ob sobotah. Oči ureja stanovanje. Počutila sem se nevidno. Res sem potrta. Za novo leto se ni zgodilo nič posebnega. Gledala sem TV.

Prišel je prvi šolski dan. Šola je od novega doma oddaljena 2km. Odšla sem peš, saj te dni skoraj nisem bila zunaj. Ko sem prišla do šole sem ugotovila, da niti ni tako slaba:sweat_smile:. Bila je moderna in to mi je dalo malo energije. Vstopila sem. Sedaj sem 8.B, tako kot prej! Poiskala sem učilnico z napisom 8.B in opazila nekaj nenavadnega. Ko sem hodila po hodniku so vsi nekaj šepetali in se hihitali, ko sem šla mimo. "Mogoče je samo naključje," sem pomislila. Stala sem pred učilnico in poslušala svoje nove sošolce kako se glasno pogovarjo. Zaprla sem oči... globoko sem vdihnila. Prisilila sem otrplo roko, da odpre vrata. Vstopila sem. Vsi so vtihnili, si nekaj zašepetali in v zboru bruhni v smeh. Hotela sem zbežati. Grabila me je panika. Ničesar nisem mogla. V razred je vstopila učitrljica in spet sem se morala prisiliti, da stopim naprej in si poiščem sedež. Vsedla sem se zraven punce, ki se ni smejala. Izgledala je prijetno. Imela je dolge črne lase in frufru. Zazvonil je zvonec. Na urniku je bila zgodovina. Kako jo sovražm! Nekam napol sem poslušala, saj sem ves čas razmišljala kaj se dogaja. Končno se je ura končala. Spoznala sem punco poleg mene in ime ji je Pija. Vprašala sem jo zakaj se vsi smejijo ko grem mimo. Ona je samo vzela telefon, odprla Instagram in pritisnila prvo sliko, ki se je prikazala. Na njej sem bila jaz! Imela sem dvignjeno roko, zelo popačen obraz in ogromne mozolje. Kaj?! Kdo bi lahko bil tako nesramen?! V očeh so me pekle solze, ki sem jih komaj zadrževala. Potem je zazvonilo. Pija je hitro pospravila telefon. To lahko objavi samo nekdo, ki me pozna. Ugotoviti moram kdo!