Hejla!
Danes pa spet nov del! Upam da vam bo všeč!
luv u all
Ananas:pineapple:

Bila sem v sobi, ležala na postelji s telefonom v roki, Zoe pa je sedela za mizo in delala nekaj za šolo. Meni se ni dalo nič. Počutila sem se izžeto po treningu, a tisto prijetno, ko veš, da si dal vse od sebe. Nisem hotela razmišljat o avdiciji. Niti o tem, kdo bo izbran. Hotela sem samo… malo miru.
Telefon je zazvonil.
Kai: *i*hej, a si še živa po današnjem dnevu?*i*
Zasmejala sem se.
Jaz: *i*komaj. komaj diham lol. ti?*i*
Kai: *i*isto. profesor za matko me je ubil. čisto brez duše sem šel domov.*i*
Jaz: *i*pa še vreme je depresivno. čist mi je pobralo voljo.*i*
Kai: *i*prideva skupaj na kakšno terapijo s čajem al pa pico?*i*
Pogledala sem v ekran, potem pa v Zoe.
"Zoe," sem rekla čisto mirno.
"Hm?" je zamrmrala, ne da bi dvignila pogled.
"Kai mi je napisal, če bi šla z njim na 'terapijo s pico’."
Zdaj je dvignila glavo. "A to je kao povabilo na zmenek?"
"Ne vem… sej je napisal čisto mimogrede," sem rekla in skušala skrit, da mi je srce začelo rahlo hitreje utripati.
Kai: *i*ne resno, mislim... a bi šla z mano ven en dan? čist chill. jaz in ti, ena pica, mogoče kakšen čaj, da preboliva*i* *i*srednješolske traume.*i*
Jaz: *i*hmm... zveni sumljivo dobro. kdaj si mislil?*i*
Kai: *i*jutri? po pouku? če nimaš treninga takoj*i*
Jaz: *i*mam do petih, pol sem prosta*i*
Kai: *i*top. ob šestih? pridem te iskat?*i*
Zasmejala sem se in odpisala:
Jaz: *i*okej. velja. če pica ne bo dobra, si pa ti kriv.*i*
Kai: *i*sprejemam odgovornost. samo pridi lačna.*i*
Odložila sem telefon, v meni pa je bila tista mehka, tiha toplina. Niti ni šlo za to, da greva na zmenek ali da je kaj velikega. Samo to, da je bilo nekaj lepo. En delček dneva, ki ni bil naporen, ki ni bil obveznost. Samo… nekaj, kar sem si želela.
"Zdej pa nimaš več izgovorov," je rekla Zoe in se zasmejala. "Greš ven. Z njim. Zgodilo se je."
Jaz pa sem samo rekla: "Ja. Mislim da… ja."

V teatru je bil mir, tisti poseben mir, ki ga začutiš samo, ko si sam na odru. Svetloba je bila mehka, razpršena, skozi visoka okna so v prostor padali prašni snopi svetlobe. Oder je bil prazen, brez rekvizitov, samo črne zavese in lesene deske pod nogami.
Stala sem sredi odra, obuta v plesne copate, lase spete v nizek čop, oblečena v preprost črn body in široko majico čez. V roki sem držala svoj zvezek vanj sem si prejšnje dni zapisovala zamisli, skice gibov, stvari, ki sem jih med treningi začutila.
Položila sem ga ob rob odra in si v ušesa dala slušalke. Tiho je zadonela glasba, tista ista skladba, ki sem jo poslušala že tolikokrat, da sem jo čutila že samo ob vdihu. Prvi toni so bili mehki, skoraj zadržani, in moje telo se je začelo počasi premikati.
Sprva čisto tiho, nežno, kot da se ogreva. A kmalu je gib postal bolj čuten, bolj jasen. Gibala sem se z natančnostjo in z neko nežno odločnostjo vsak obrat, vsak iztegnjen prst, vsak padec telesa proti tlom je imel pomen. Vse je bilo tiho, a polno.
Ko je v glasbi prišel tisti del, ki me je vedno najbolj zadel, sem začutila, kako sem mi je nekaj stisnilo v prsih. Moje telo je reagiralo še predno sem sploh vedela, kaj se dogaja roke so se razprle, obraz se mi je obrnil navzgor, kot da nekaj išče. Nato pa padec, mehko, na tla, z zadržanim izdihom.
Bila sem samo gib. Samo občutek. Samo telo, ki govori nekaj, kar nisem znala povedat z besedami.
Vadila sem še dolgo, preigravala dele, ponavljala trenutke, popravljala gibe, dokler se ni vse povezalo. Ni še bilo popolno, a nekaj sem začela čutiti tisto, kar se zgodi, ko se telo in čustvo ujameta. In to je bilo dovolj za danes.
Na koncu sem ostala še malo na odru, sede, z nogami pod seboj, slušalke še vedno v ušesih. Srce mi je bilo hitro, ne od utrujenosti, ampak od občutka, da se mi nekaj sestavlja. Da gre nekam.