Ojla!!!!!!
Kot objlubljeno je tuki nadaljevanje. Hvala vsem ki ste si prebrali zgodbo in jo tudi komentirali in lajkali. Ful mi pomeni to da nekdo dejansko ceni to kar pišem. Torej zdej pa gremo kar v četrti del.


*i*Kabina je bila majhna, z dvema pogradoma in majhnim oknom, skozi katerega sem videla le del morja in nekaj galebov, ki*i* *i*so letali ob ladji. *i*
*i*»Zgornja postelja je moja!« takoj reče Anja in že spleza gor. Lenča se usede spodaj in že odpira svojo beležko, da bi*i* *i*risala naprej. Jaz pa si samo odložim torbo in sedem na rob postelje.*i*
*i*»Tjaša, si okej?« me vpraša mama, ko pride za mano. Pokimam. Ne bom ji povedala. Vsaj ne zdaj. Raje pogledam proti*i* *i*oknu.*i*
*i*Čez nekaj časa nas pokliče glas iz zvočnika. Nek moški po angleško razlaga nekaj o varnosti, potem pa še po italijansko.*i* *i*Komaj kaj razumem. Oče in mama vstaneta in rečeta, da gremo malo raziskat ladjo. Gremo na palubo. Tam piha veter, a*i* *i*je razgled čudovit. Povsod morje, nebo in druge ladje v daljavi. Lenča si zapiha lase z obraza, Anja snema video za svoj*i* *i*profil, jaz pa se samo naslonim na ograjo in gledam v daljavo. Malo je miru v meni. A ne za dolgo.*i*
*i*»Tjaša?« zaslišim glas. Obrnem se. Kar otrpnem. Tam stoji Sara. SARA?! Na istem trajektu kot jaz!? Zraven nje sta,*i* *i*seveda, še Ela in Lara. Vse tri imajo sončna očala in se delajo, kot da so na filmskem snemanju.*i*
*i*»Ti pa povsod najdeš pot, a ne?« reče Sara z nasmeškom, ki ni prijazen. »Ali nas pa mogoče slediš?« doda Lara.*i* *i*Zamrzne mi dih. Počasi stopim nazaj proti Anji in Lenči, ki še nič ne vesta. Ne zdaj, ne zdaj… Bila sem prepričana, da*i* *i*imam vsaj dva dneva miru.*i*
*i*»A ne boš nič rekla?« se mi približa Sara. Takrat pa Anja dvigne pogled z telefona.*i*
*i*»Je kakšen problem?« reče čisto hladno. Sara jo pogleda in se začne smejati.*i*
*i*»Kdo pa si ti? Njena telesna straža?« reče Ela.*i*
*i*»Ne. Samo njena sestra, ki zna odlično objavit video, če kdo slučajno počne kaj zlobnega moji mlajši sestri,« reče Anja in*i* *i*dvigne telefon. Njene oči so resne. Sara jo pogleda, potem mene, potem spet Anjo. »Saj se bomo še videle, Tjaša,« reče*i* *i*z nasmeškom in gre stran. Zamrzne mi kri. Dva dneva na istem trajektu. Z njimi. Ampak tokrat nisem sama.*i*