Se enkrat od začetka... s par dodatki:stuck_out_tongue_closed_eyes: upam da vam bo všeč, ne povem pa kaj sledi, in ja Matt je izdajalec.


Vsak ima lahko slab dan. Tudi jaz. Nikoli nisem mislila da se bo vse tako odvilo. Tu sedim in pišem zgodbo… o sebi. Vedno sem bila tista ''piflarka'' na šoli. Mami mi je obljubljala vse stvari, od igrač do novih knjig. Nekako sem ob vseh žaljivkah preživela osnovno šolo, kasneje pa sem dobila štipendijo. Vse bi šlo po načrtih, če tam ne bi bilo tistega Maksa. Vse je pokvaril. Nisem zdržala več dneve, mesece, leta me je obkladal z žaljivkami, me spravljal v središče cele srednje šole. Vsi so me poznali. Ampak ne na dober način. na faksu pa se je zgodilo, ni bila moja krivda. Mama je imela prometno, ni ji bilo pomoči, oči je bil alkoholik, moja štipendija pa je šla k vragu.
Tu se začne novo poglavje mojega življenja. Ne bom začela čisto na začetku vendar, tukaj je:
''Hitreje! Ulovili naju bodo.'' Hihitaje sva stekla iz stranske ulice v zapuščeno hišo, da naju ne bi kdo opazil. Za vogalom sva si snela maski in si razdelila dobiček. ''jutri na istem kraju?'' v odgovor mi je pokimal. Ni bil izdajalec, ampak v tem poslu nikomur ne smeš zaupati. Stekla sem domov, no če bi temu lahko rekla dom… bila je podrtija. Pobegnila sem od doma in našla neko podrto hišo v kateri sem se nastanila. Vse to me je privedlo do kraje, s tem pa tudi par nevšečnosti. Vsi policaji v mestu so že vedeli zame. 21 letnica ki je vsem preprečila napredovanje. Ruzak sem vrgla po tleh ko je nekaj zažvenketalo. Pogledala sem. Bila je pištola. Ni mi bilo jasno kako je prišla tja, a zagotovo mi bo prišla prav. Stekla sem v gozd ter jo skrila v skrivališče. Nihče ni vedle zanj, le jaz. Odprla sem računalnik in spet šla na spletno stran banke. Kot sem prejšnjič z lahkoto nakazala 100 000 dolarjev na svoj račun sem jih tokrat še enkrat več. Sicer ta denar ni šel meni,, ampak je kar izginil ali pa sem ga nakazala revnejšim. Meni nič ni manjkalo. Ja bila sem profesionalna hekerka. Malo me je zanimalo policijska postaja. Ne vem zakaj so vsi tako neumni, recimo vse je na spletu. Sploh pa javne spletne strani so tako lahko dosegljive. Preko njih z lahkoto pridem v arhiv. Brskala sem… Ralph je spet v zaporu ker je okradel greenwiško banko. Preko spleta. Mene v vseh letih še kar niso izsledili. Sicer pa je moj IP naslov: 000 ja, samo nekdo bi lahko vedel da sem to jaz, Matt ker je bil zraven ko sem postavila na milijone požarnih zidov. Smejala sem se vsem ''prijateljem'' ki so pristali za zapahi, nakar sem izsledila članek, ki je izšel pred pari sekundami. Policist Matthew Williams vse bliže aretaciji 21 letne hekerke ki je povzročila več nevšečnosti. Ko sem hotela odpreti članek sem na hitro videla besedilo, sliko policista, nato pa mi je zaslon pozelenel. Vzela sem ruzak in stekla iz podrtije. Čisto sem pozabila na pištolo, saj sem vedela da bodo policistu vsak čas tu. Sekla sem čez gozd na najbližje smetišče, kjer sem zagledala policijske avtomobile. Skrila sem se za kup smeti ko je prišel Karl, vodja smetišča. Zmeraj mi je bil kot oče in tokrat ni bilo nič drugače » spokaj se preden te dobijo, jaz te ne poznam« je spregovoril, s čimer je povedla da me ne bo izdal. Počakala sem da je policija šla mimo nato pa stekla proti neznanemu. Zagotovo bodo izdali tiralico zato sem pohitela. Znebila sem se vseh nepotrebnih stvari, sla do reke kjer sem jih odvrgla. Gledala sem kako jih odnaša po reki. Znebile so se mojega vonja še sama sem mogla čez reko. Da me psi ne bi izsledili ter gazila po njej do izvira kjer je bila trava še rosna, zato me ne bi mogli izslediti. Še vedno ne morem verjeti da je Matt policist, samo čakali so da odprem spletno stran policije, kako sem neumna. Vzpostavila sem stik s staro prijateljico, ki mi je posodila računalnik, prek katerega sem zmešala elektriko in sistem policistov in gasilcev da bi jih malo zaustavilo. Računalnik sem uničila ter ga spet odvrgla v vodo. Res mi je bilo žal, a sem se spoprijaznila. Kar naenkrat sem začutila žgočo bolečino skozi trebuh, vse okoli mene se je vrtelo in naenkrat so me prepravili vsi občutki veselje, jeza, žalost… in nato nič.