hejla :)

tole je nova zgodba, ki vbistvu obstaja že več kot 3 leta in ni le moja. ustvarile smo jo 3, js pa še dve prijatlci in v njej nastopamo me. seveda naša imena ne bodo notri. ustvarjene imamo že 3 sezone te zgodbe in se trenutno ubadamo s 4., ki bo zadnja. pišem pa jo dejansko samo js in imam že kr dosti in bom počasi objavljala dele. vsak teden bom probala 1 del, ampak ne obljubim.
v tej zgodbi smo živele in še vedno živimo, zato je bolj kot neko potovanje skozi našo domišljijo kot pa dejanska knjiga al kej
vglavnem upam da vam bo všeč.

bye :P



*b* 1. poglavje: O šunki, knjigi in ušesu *b*
1. del

Vsak konec čaka nov začetek; razburljiv in poln domišljije. In vsak začetek je počasen ter težaven. Potrebno je veliko moči, da se prebiješ skozi. Pusti mislim prosto pot, le tako bodo ustvarile zgodbo, v kateri hodiš sam.

*i* Še posebej, če je to šolski dan, *i* je pomislila Karo in opazovala veliko starodavno stavbo, ki ji bo nudila vir izobrazbe naslednjih nekaj let. Ni izdajala videza šole, temveč je bila videti kot ena tistih srhljivih sirotišnic z neusmiljenimi uslužbenci, katere vidiš v filmih. Kljub zastrašujočim zaporniškim oknom, zbledelim zidovom peščene barve, ostri ograji vse okoli stavbe in zaraščenim grmovjem na posesti, je Karo opazila zanimiv arhitekturni stil. Mnogo neobičajnih gradbenih okraskov je videz šole kar precej izboljšalo.

Sunek vetra ji je obraz prekril s temnimi lasmi, ki si jih je zjutraj spletla v urejeno kito, a je ta očitno razpadla v tem nenavadno vetrovnem vremenu. Zavzdihnila je in si jih popravila za ušesa. Naredila je še en korak naprej in se ustavila. Želela se je obrniti in steči iz tega čudnega kraja, ki ji ni bil všeč že od trenutka, ko je prispela. Hkrati nikakor ni želela nazaj ... nazaj, kjer se je vse končalo. Tja, ki ni bil imenovan.

Da bi pregnala neumne pomisleke, je iz žepa povlekla majhno uro in upala, da zamuja in se bo morala prisiliti, da se poda naprej. A kot vedno je bila Karo še pred časom in ugotovila je, da je do začetka pouka še dobrih petnajst minut. Vsaj tako se ji je zdelo. Po njeni logiki bi se pouk moral začeti ob osmih.

*i* Zakaj je tako težko? Čemu oklevam? *i* se je spraševala spet in spet in kot zmeraj ni našla odgovora. Ne bi smelo biti tako težavno vstopiti v neznano zgradbo, katerega obiskovalcev ni poznala in se ji je ob misli na vezanje stikov z njimi obračal želodec. Konec koncev je bila skorajda odraslo dekle, štirinajstletnica namreč in še marsikdo drug. Globoko je vdihnila in se končno odpravila po makadamski poti naprej.

Za seboj je zaslišala človeške glasove, ki so več kot očitno hodili v isto smer po isti poti kot ona. Ne, niso hodili. Tekli so. In verjetno bodo pri njej vsak čas, še preden bi se lahko umaknila ali skrila v najbližji grm. Zasukala je glavo in zadnja stvar, ki jo je videla pred trkom, so bili nejasni obrazi treh podivjanih najstnikov.

Kot bi bila nevidna, so jo podrli in jo dobesedno pohodili v spremstvu glasnega smeha in žaljivih opazk namenjenih njej. Ob pogledu na zmedeno dekle, ki je z rokami naprej padla na ostro kamenje, so se smejali še toliko glasneje in nadaljevali svoj galop proti šoli. *i* Krasno, *i* je pomislila in se pobrala s tal. Leva hlačnica je bila strgana, vsa oblačila pa prašna. A ko je videla, da najstniki niso bili kaj preveč urejeno oblečeni, si je malce oddahnila. *i* Kakšna divjad. Upam, da je preostanek kaj boljši. *i*

Njeni upi niso pomagali prav nič, ko je končno stopila na šolsko posest in se znašla v množici otrok vseh starosti, videzov, odtenkov glasu. Le nekaj jim je bilo skupno; njihove oči so jo prezirale. Ni vedela, kam bi stopila, da ne bi bila vsem na očeh, zato je stala pod drevesom. Tam so na žalost že kampirali majhni otroci, ki ji niso dali miru. Eden od njih se je odločil, da bi ji bilo lepo za dobro jutro zrahljati živce s kamnom v glavo. Na srečo je zgrešil. A njegov poskus jo je povsem odvrnil od misli, da bi jo mlajši lahko morda bolje sprejeli kot ostali.

Pred velikimi vhodnimi vrati se je pojavila ženska in potegnila za vrv, ki je bila verjetno povezana z zvoncem. *i* Pravilno, *i* si je rekla, ko je globoko zadonelo. Ljudje so se kot nestrpne mravlje začeli premikati proti vhodu. Pristala je ujeta v premikajoči se verigi teles in se sprijaznila z usodo.

Med hojo je pogledovala naokoli in poskušala najti nekoga, ki bi lahko bil njene starosti. Pogled se ji je ustavil na določeni osebi in od trenutka, ko jo je zagledala, je vedela, da je drugačna od drugih. Nekaj na njej ... Zdela se je odeta v temino in polna mračnega pridiha. Izstopala je iz množice, čeprav se nihče ni oziral nanjo. Stala je ob steni velike avle in zrla v prazno z očmi, ki niso izdajale nobenih čustev. Preko glave je imela potegnjeno kapuco velikega črnega plašča, kakršnega Karo ni videla še nikoli prej. Iz kapuce so bežali sijoči beli lasje, videti so bili kot kožuh določene živali, a se Karo ni mogla spomniti, katere. Obraz skrivnostne punce je bil mrk in bled, vendar popoln in lep, povsem gladek z le eno veliko brazgotino, tako globoko zadano, da je njeno lice gotovo prekrivala že vrsto let. Karo je poskušala uganiti njeno starost. Ugibala je med petnajst in dvajset, bolj točno ni mogla določiti.

Mračno dekle se je, kot bi zaznala Karin pogled na sebi, zastrmela prav v Karine oči. Zdrznila se je in hitro pogledala vstran, a takoj spet nazaj k njej. Bila je tako zanimiva za opazovati in le njen videz je skrival toliko skrivnosti. Nekaj na njej je Karo vtisnilo misel, da morda niti ni človek.

“Hej, ti pa zgledaš nova.” Fantovski glas je prekinil njen očesni stik. Zdrznila se je in presenečeno pogledala pojavo pred seboj. Svetlolas fant jo je preučeval z mirnimi očmi. Bil je rdeč v obraz, kot bi ga opeklo sonce in rahlo kodrasti lasje so štrleli v sto in več smeri. Namenil ji je nasmeh, ki je Karo kar malo prestrašil. Proti vsem ostalim se je zdel kot sončni žarek v megli.

“Ja,” je odgovorila in takoj spoznala, da se njene govorne sposobnosti niso prav nič izboljšale. Upala je, da je fant pred njo vsaj malo bolj zgovoren kot ona.

“Uau, to je redko.” Stegnil je roko in počakal, da jo je previdno prijela. Nato jo je hitro stresel. “Končno spremembe. Itak nas je premalo v razredu. Upam vsaj, da nisi ...” Nadel si je zamišljen obraz in iskal primerno besedo. “... ah, saj ni pomembno. Kako ti je ime?”

“Karo.” Spraševala se je, kaj je prej mislil, a verjetno je bilo boljše, da ni vedela. Poskusila se je nasmehniti, a nekako ni šlo. V sebi je čutila strah in utesnjenost ter upala, da bo dneva čim prej konec.

“Zanimivo ime, prvič slišim. Verjetno nisi iz tega mesta?”

Odkimala je.

“Se mi je zdelo. Me prav zanima, od kod si, ampak to zdaj ni tako nujno vedeti. Torej, naj se predstavim. Julian.” Pri svojem imenu se je ustavil in pustil odprta usta, kot bi želel nekaj dodati. “Šunka,” je bleknil in končno spustil pogled v tla.

Tokrat je začutila, kako so se ji ustnice raztegnile v nasmeh. Tiho se je zasmejala. Je sploh slišala prav? “Me veseli, Julian Šunka.”

V njenem glasu je zaslišal kanček veselja, kar ga je prepričalo k temu, da jo je spet pogledal. Zdel se je osramočen, a ni uspel skriti nasmeha. Bil je nenavadno dobro razpoložen ob tej uri na tem kraju. “Šunka je drugo ime,” je obrazložil. “Prosim, ne kliči me po njem.”

Karo ni imela želje po tem, da bi ga klicala po vrsti mesa, zato je pokimala in zadrževala smeh. Julian ni odgovoril takoj, zato je imela trenutek, da se ozre k skrivnostni punci, ki jo je prej opazovala. Ko jo je zagledala v povsem istem kotičku kot prej, jo je zmrazilo, saj so bile neznankine oči še kar na njej. Zrle so vanjo kot ubijalski laserji. Je naredila kaj narobe? Takrat jo je postalo malce strah.

Obrnila se je k Julianu Šunki, ki je iz torbe povlekel majhen zvezek in vanj zavzeto čečkal podobe, ki so izgledale kot ... kot nič, pravzaprav. Karo ni znala prepoznati, kaj naj bi predstavljale risbe. Julian jih je risal zelo hitro in se pod vsako podpisal. *i* Nenavadnež, *i* je pomislila in se nasmehnila sama pri sebi. Kot bi fant lahko slišal njene misli, jo je zaprepadeno pogledal. Nasmeh je izginil. “Saj vem,” je rekel, v njegovem glasu pa nič veselja in topline kot še minuto nazaj. “Nima smisla, kajne?”

Odprla je usta, a seveda besede niso kar same zletele iz njih, zato jih je raje počasi zaprla in skomignila z rameni.

Zavzdihnil je in zvezek vtaknil v torbo. Verjetno ni opazil, da si je za uho zataknil dolg rumen svinčnik in ga tam pozabil.

“Kdo je tista ...” se je opogumila vprašati, a jo je Julian prehitel, preden bi sploh zaključila vprašanje.

“Ah, ona? Še prehitro jo boš spoznala, pa če ti je to po godu ali ne. Rekel bom le ... z njo bodi previdna, sicer ... saj boš videla.”

Želela je vprašati, zakaj, a ni dobila priložnosti. Julian Šunka jo je potisnil k skupinici vrstnikov, ki so se začeli premikati po temačnem in zastrašujočem hodniku. Na tleh je bila pogrnjena zbledela preproga, že zdavnaj uničena od nenehne hoje po njej. Sive stene hodnika so bile prazne, brez kakršnih koli okraskov, pokrivale so jih samo velike praske, skrajno podobne sledem velikih krempljev. Spraševala se je, kako so se znašle tam. Bila je prepričana, da medvedi in druge živali niso imele vstopa v šolo. Upala je, da se ni motila.




********

tole je editano mal kasneje ker sm se spomnila, da moram nekaj razčistit in sicer v katero časovno obdobje bo zgodba uvrščena. najprej smo mislile, da bi bil vibe bolj srednjeveški ampak ker smo hotele dodati nekaj bolj modernih stvari, smo se odločile za mešani vek. v mešanem veku so zmešana vsa časovna obdobja. večinoma je srednjeveško, a obstajajo puške in bolj moderno orožje, tudi avtomobili, nekatera mesta so bolj moderna ... saj boste videli. ni pa telefonov in tega. in vse skup je fantazijsko