Hey, odločila sem se, da bom začela pisati še eno zgodbo, ki bo fantazijska. Staro zgodbo bom še vedno nadaljevala, a bom zraven pisala še to.
Tu je napovednik za zgodbo. Upam, da vam bo všeč. :)
.........................................................................
Nebo je razparala strela. Svetloba se je razširila čez celotno mesto in razsvetlila lesene koče. Skozi okno ene koče je bilo videti otroka, ki se je prestrašeno stiskal k materi in jokal. Mama ga je nežno pobožala, a tudi sama je bila videti precej zaskrbljena.
V neki drugi koči je visok in precej suh moški z roko objemal žensko, ki je v naročju pestovala v odejo zavito dete.
“Stran jih spravi,” je zadrhtel ženskin glas ter se zlomil. Po licu ji je zdrsnila debela solza. Moški je z roko segel k njenemu obrazu in ji jo obrisal.
“Ne joči, Melanie,” je kolikor se da mirno spregovoril. Njegove temne oči so odsevale pogum in trdnost, a če si dobro pogledal si v njih videl tudi globoko žalost in veliko bolečino. Ženska je odvila odejo z detecem in svoje ledeno mrzle ustnice še zadnjič pritisnila na njegovo čelo. Dete je odprlo svoje radovedne okrogle oči, ki so sijale v modri barvi in zajokalo. Čutilo je lahko, da bo kmalu ločeno od matere.
“Pridi, Savannah,” je rekel moški proti kotu sobe. Iz teme se je prikazala dekliška postava ter plaho stopila k očetu. Strela je razsvetlila prostor in dekličini dolgi svetli lasje so se v svetlobi zasvetili. Z roko je segla h kodrastemu pramenu las, ki ji je silil na oči ter ga zataknila za uho. Njene smaragdne oči so se zaiskrile in pogumno je stopila skozi vrata koče.
“Pazite nase,” jih je posvarila mama, v njenih očeh pa se je zrcalil strah. Savannah in dekleti, ki sta stali poleg nje so se še zadnjič ozrli v kočo k mami, dete pa je le zajokalo. Sestre in njihov oče so se pognali v dir in z veliko hitrostjo napredovali proti gozdu.
Njihovi koraki so doneli po poti po kateri so tekli.
Njihova stopala so v enakomernem ritmu udarjala ob tla.
Njihova srca so bila kot eno.
Zabliskalo se je. Štiri strele so s svetlobno hitrostjo šinile proti dekletom. Vsaka strela je zadela eno od sester. Električni tok se je pognal skozi telesa deklet in sestre so se nezavestno zgrudile na tla.

Tega je že davno. Sedaj sestre živijo ločeno in ne vejo ena za drugo. Strela, ki jih je zadela bi jih ubila, a Moira – zavetnica usode se jih je usmilila in jim je le izbrisala spomin, zato se ena druge ne spomnijo.

Talia, najmlajša od sester, ima dar s katerim lahko upravlja vodo.
Savannah, druga najmlajša, ima dar s katerim lahko upravlja rastline in zemljo.
Aella, druga najstarejša, ima dar s katerim lahko upravlja zrak ter veter.
In Ember, najstarejša, ima dar s katerim lahko upravlja ogenj.

Bodo elementarne sestre sploh kdaj spoznale druga drugo? Jih bo Usoda ponovno združila ali bodo za vedno ločene? To boste izvedeli v 1. delu zgodbe, ki bo prišel kmalu, najverjetneje jutri ali v četrtek. Do konca tedna pa sigurno pride. :)

Bi brali, če bi napisala tako zgodbo?