2. POGLAVJE: Nepričakovan napad

Sedim na ostrih kamenčkih in gledam ravno gladino morja, ki je zaradi sončnega zahoda obarvana v temno oranžno barvo.
Poskušam najti razlago za moje vedenje, ko sem zagledala Thora.
Nikoli se nisem zmenila za fante, niti takrat, ko je v tabor prišel novinec in so vsa dekleta skakala okoli njega. Niti pogledala ga nisem. Preprosto me ni zanimal.
Moja cimra Ashley se je čudila moji odpornosti proti fantom, saj se je sama že kakih milijonkrat zaljubila in nov fant ni bil izjema. Jaz nisem taka, a še vedno ne razumem, kako me je lahko to doletelo.
Mislim, saj ni nič posebnega na njem.
Enake kuštrave temno rjave lase, ki mislijo, da so frajerske.
Enake svetlo modre oči v katere se zaljubijo vsa dekleta.
Enak nagajiv nasmešek, ki se mu nobeno dekle ne more upreti.
Le še en fant, ki naj me ne bi zanimal, ampak iz nekega neznanega razloga me.
Zavzdihnem. Lahen piš vetra mi razmrši rahlo valovite kostanjevo rjave lase.
S tal poberem siv kamenček. Natančno si ga ogledam ter vidim, da je precej ploščat in ima na eni strani tri bele lise. Vržem ga v vodo in kot žabica odskaklja po gladini, nato pa potone. Zazrem se v mesto, kjer je voda pogoltnila kamenček in se močno osredotočim na kamenček, ki je izginil pod vodo. V mislih vidim njegove tri bele lise in gladko sivkasto površino. Val vode se dvigne tako visoko, da me popolnoma zasenči in na obalo naplavi točno tisti kamenček, ki sem ga prej vrgla v vodo. Kamenček vrtim v roki in se nasmehnem. Vesela sem, da mi je bil podarjen ta dar.
Listje za mano zašelesti. Kamenček mi pade iz rok. Obrnem se ravno dovolj hitro, da vidim senco, ki švigne med drevesi. Srce mi razbija kot noro.
*i*Kaj, če je kdo videl, da sem ustvarila val vode*i*, prestrašeno pomislim. Gospod Vintgard mi je strogo prepovedal, da bi svojo moč uporabila v javnosti. Rekel je, da obstaja prerokba o dekletih, ki imajo moči štirih elementov – vode, ognja, zemlje in zraka.
“Če napačen človek ugotovi, da si del prerokbe, boš v nevarnosti,” mi je takrat rekel Vintgard. Ni mi bilo jasno, zakaj bi bila v nevarnosti.
Ko sem ga to vprašala, pa mi je le rekel: “Zavedaj se le tega, da nobeden ne sme izvedeti za tvojo moč, niti drugi člani tabora. Vsi morajo biti prepričani, da si dekle brez moči.”
Trenutek sem si predvajala v glavi in lahko sem zelo jasno slišala Vintgardov strog in resen glas. Nikoli ni bil še tako resen kot takrat, zato mora biti položaj zagotovo zelo resen.
*i*Čim prej moram od tod*i*, me spreleti. *i*Priti moram nazaj do tabora.*i*
Kot bi stvar v gozdu prebrala moje misli ponovno zaslišim glasno šelestenje listov.
*i*Zdi se kot bi drevesa šepetala*i*, z grozo pomislim. Misel šine v mojo glavo zelo hitro. Prehitro.
Sprašujem se, kako sem to vedela.
Šelestenje preide v tih šepet in uspe mi razbrati nekaj besed.
“Si videl to?”
“Kako je z močjo svoje volje povzročila valj!”
“Je to punca iz prerokbe o elementarnih sestrah?”
Moje zenice se zožijo. Prerokba o elementarnih sestrah?
Vintgard ni omenil sester in zdel se mi je nekam skrivnosten, ko sem ga vprašala po podrobnostih.
Je mogoče …?
*i*Ne, ni mogoče*i*, prepričano pomislim. *i*Ne more biti res. Vedela bi.*i*
S kotičkom očesa opazim temno senco, ki se mi približuje za hrbtom.
Poskušam se premakniti, a moje noge obstanejo na mestu, kot bi bile zamrznjene. Oblije me groza. V hrbet se mi zarije nekaj ostrega in začutim žgočo bolečino. Iz sebe iztisnem le slaboten stok. Kolena mi klecnejo in padem na tla kot sem dolga in široka.
Hitro se poberem in izvlečem svoj ponosni srebrni meč *i*Haflis*i*. Poskušam prezreti ostro bolečino, ki me spreleti po hrbtu in stisnem ustnice skupaj.
Sežem po puščici, ki je zarita v moj križ in jo z enim hitrim potegom izvlečem, kot bi izpulila le nadležno dlako. Puščico prepojeno s svojo krvjo odvržem v travo in se posvetim postavi, ki je z lokom ciljala vame. Ne bom pustila, da mi škoduje. Braniti se moram.
Planem naprej in z mečem zamahnem proti njenem telesu. Ogne se mi in izvleče svoj meč ter tako hitro zamahne proti meni, da se ji komaj izmaknem. Lesketajoče se zlato rezilo oplazi pramen mojih las in švistne mimo mojega ušesa.
*i*Tako dobre mečevalke zagotovo ni v taboru*i*, s spoštovanjem pomislim.
Zdrznem se, ko se zavem svojih občutkov. Sovražnica je. Nimam razloga, da bi jo spoštovala. Hitro se zberem, saj se dekle ponovno pripravlja na napad.
Zamahne proti meni, jaz pa odskočim in ponovno napadem.
Moj meč zadene v prazno, ona pa se zareži: “Nisi ravno spretna z orožjem, kaj, mala?”
V njenem glasu ni zlobe, a način, kako izgovori besedo *i*mala*i*, me zbode. Velika kepa besa v meni se veča in veča. Pogledam jo z besom v očeh in za trenutek se mi zazdi, da se me je ustrašila. To mi da zagon, da ponovno zamahnem proti njeni dolgi temni kiti, ki se ji vije po sprednjem delu telesa. S svojim mečem odrine mojega in zamahne proti meni. Zdi se, da je bil strah v njenih očeh le v moji glavi, saj se v naslednjem trenutku znajdem na grobem pesku na tleh. Zamegli se mi pred očmi in v glavo mi butne žgoča bolečina, ki se stopnjuje. Zadnje, kar vidim, je zamegljena podoba lokostrelke, ki se sklanja nad mano. Potem izgubim zavest.

....................................................
3. del zgodbe! Hvala za vse komentarje v 1. in 2. delu! Upam, da vam je všeč!

Kot vedno (najbrž ste že opazili, da to kar skopiram xD):
*b**i*Vesela bom kritik, pohval in mnenj. Prosim za iskrenost in povejte mi, kaj vam je všeč v zgodbi in kaj ne. Če bo pa še kdo, ki ima izkušnje s pisanjem zgodb oz. pisanjem fantazijskih zgodb, povedal svoje odkrito mnenje... pa bom še bolj vesela.*i**b*

Še par vprašanj:
*b*Se vam zdi ta del napet ali ne? Kaj si mislite o punci, ki je napadla Talio? Vam je všeč, da so deli daljši ali ne? Kaj pričakujete oz. mislite, da bo v nadaljevanju? Kako se vam zdi opisovanje? Si predstavljate dogajanje in prostor? Je slučajno sindrom "white room", kot da zgodba plava v vesolju?*b*

Hvala, če boste odgovorili na vprašanja. In hvala, ker ste prebrali. :)
iMusic