Že od malih nog sanjam o tem, da bom imela čarovnijo in bom lahko odšla na šolo za čaranje ter tam dobila čarovnijo in mogoče enega od elementov življenja. To so lahko zrak, ogenj, voda in zemlja. Rodila sem se kot mlada čarovnica v skrivnem gradu Čar in kraju Čarodija. Ampak čarovnije še nisem občutila. Moj oče je človek mami pa čarovnica, zato je možno, da čarovnije sploh ne bom imela. Z mami sva se odpravljale do stavbe kjer ti nekakšen čarovnik pove ali boš sploh imel kdaj čarovnijo ali ne. Strah me je bilo. Tesnobo sem čutila po celem telesu. »Mami, ali bom sploh kdaj imela čarovnijo?« Sem jo z tihim nežnim otroškim glasom vprašala. Pogledala me je pri tem pa se je na njeni jopici zasvetila značka za zelo dobro čarovnico in, da ima element zemlje, kar pomeni, da je za zemljo odgovorna ona. »Ne vem... Vse kar ti lahko povem je, da bo vse v redu. Stara si 5 let in čarovnijo lahko dobiš najkasneje pri 6 letih, ko greš v čarovniško šolo.« Čeprav sem bila še otrok sem vedela, da, če ne bom imela čarovnije bom morala iti v človeški svet, mi izbrisati spomin, ter nikoli več ne bom videla mami in živela bom pri očetu, ki sploh ne poznam. Zato sem začela tiho jokati čim bolj tako, da me mami nebi slišala.
Ko sva prišle do stavbe je tam res stal gospod. Usedle sva se na čakalni stol in opazovali otroke, ki so veseli, da so ugotovili, da bojo imeli čarovnijo in otroke, ki so žalostni, ker so ugotovili, da je ne bodo imeli. »Eva Kovač!« Je gospod vzkliknil. To je bilo moje ime. Moja mami je dvignila roko takoj za tem pa naju je gospod pogledal z resnim pogledom. »Ena boljših čarovnic tukaj, Sara?! Zakaj ste z človekom...«
»Nisem imela izbire Damjan! Saj veš, da sem prvo bila z Andrejem potem, ko sem imela otroka pa ugotovila, da sem potomka čarovnice!« Torej je bilo temu skrivnostnemu gospodu ime Damjan. Nikoli je še nisem slišala tako jezno govoriti do nekoga. Spogledali sva se. »Glej, desno roko položi na tisto ploščo. Samo to moraš narediti!« Pogledala sem jo in tisti trenutek bi ji najraje zašepetala »Ali je to varno?« Ampak sem brez vprašanja naredila. Roka se mi je zelo tresla. Zelo sem si želela, da bom dobila čarovnijo. Po nekaj trenutkih je gospod Damjan rekel »Lahko daš roko dol.«

Odmaknila sem jo in z njo objela svojo mami. Solze so se mi nabirale v očeh. »Gospodična Kovač, žal vam morem povedati, da ne boste imeli čarovnije.« Je dahnil gospod Damjan. Takrat se mi je ustavil čas. Zastal mi je dih. Mislila sem le na slabe stvari: Nikoli ne bom imela čarovnije, izbrisal se mi bo spomin na čarovnijo in najpomembnejše moje mami ne bom nikoli več videla, ker bom ona ostala v svetu čarovnije. V skrivnem kraju Čarodij. Jaz pa bom bila med ljudmi. »NE! NE BO ŽIVELA PRI TISTEMU HUDIČU! STE ZMEŠANI?! ŠE POKLICAL ME NI ODKAR SEM MU ZAUPALA, DA SEM ČAROVNICA!« Je vpila moja mami in začela z mano hoditi proti vratom. Močno sem jo objela. Trenutek za tem se je mami ustavila. »Če je tako... Potem bom tudi jaz si dala izbrisati spomin in živela z njo, med ljudmi.«

»KAJ?! STE ZMEŠANI?! VI STE BILI TISTI, KI STE BILI IZBRANI ZA ELEMENT ZEMLJE! ZA VAROVANJE ZEMLJE! BREZ VAS BI NAŠ SVET IN SVET LJUDI PROPADEL! NE SMETE ODITI!« Je začel vpiti Damjan in stekel k njej. Mami mu je z roko nakazala stop, da ne bi šel bližje do nje. »Če bi bil na mojem mestu bi ti naredil isto.« Je zavzdihnila. Čez temna vrata sva odšle ven. Mami jih je močno zaprla. Ko sva bile zunaj pred stavbo na jesenskem travniku, ki je bil poln z listjem iz dreves je mami počepnila in mi rekla: »Ne bova se ločili. Obljubim.« Solze so obema prišle na plan. Močno sva se objeli. Kot, da je bil to najin zadnji objem, čeprav sem vedela, da ni bil. »Naročila naju bom za izbris spomina.« Je rekla in iz žepa potegnila telefon. Hotela sem razmišljati pozitivno. Ostala bom z mami! Moja žalost je izginila. Spet sem postala tista vesela razigrana Eva.

Že naslednji dan sva odšle na izbris spomina. Nisem se bala in nisem bila žalostna, ker sem vedela, da bom na vsak način ostala z mami. Stavba je bila črna in na prvi pogled nič kaj prijazna. Potisnili sva temna siva vrata in se zagledali v prostor. Pred nama je stal gospod oblečen v črno in z rjavimi očmi naju je opazoval. Pogoltnila sem slino in žalostno pogledala mami. Pogledala me je nazaj in se nasmehnila. »Ko preštejem do tri se ne bosta spomnili nič o čarovniji in Čarodiji. Sta razumeli?« Z mami sva istočasno prikimali in se držali za roke. Zdaj ni več poti nazaj. Kar se bo zgodilo, se bo zgodilo. »Ena...« Mami sem za roko močno stisnila. »Dve...« Majhna kapljica solze mi je stekla po licu. Ozrla sem se po temni sobi, še zadnjič. »Tri!«

ČEZ 16 LET
Živela sem, ampak brez čarovnije. Kot navaden človek. V hiši z mami. Nobena ni verjela v čarovnijo. Kako le bi, saj so nama izbrisali spomine. Tisti dan sem imela svoj šestnajsti rojstni dan. Praznovala sem že 16 let svojega človeškega življenja brez čarovnije. Rodila sem se ob 6:10 zjutraj zato, ko sem se zbudila ob 7:30 sem lahko že praznovala in se veselila. Toda tisti trenutek, ko sem odprla oči so mi na dan prišli nekakšni spomini. Spomini na človeškega očeta, čarovniško mami in čarovnijo. Ampak poleg tega mi je v glavi odmeval glas, ki je pravil: »Moraš se vrniti.« Nekaj trenutkov za tem je moja mami pridrvela v sobo. »Morava se vrniti.« Je dahnila. Takrat sem bila še bolj zmedena.

-------------------------

*i* Hej! Hvala, ker si si vzel čas in si tole prebral! *i* :blush: *b* TO MI OGROMNO POMENI! Še bolj bom vesela, če komentiraš in poveš svoje mnenje in lajkaš. Če vam bo všeč objavim nov del in mogoče s tem celo slike. Vas pa opozarjam, da deli ne bojo izhajali vsak dan. Že vsak drugi dan mi bo težko, ker se mi to poletje ves čas nekaj dogaja. *b*
*i* Lp, Blank *i*