Tole je 4. del
--------------------
Ko se je mami na vratih pogovarjala s policistom sem šla vohuniti po spalnici, zakaj bi nek človek brez sledu izginil? Sigurno je kakšen dokaz. Prišla sem do spalnice in odprla vrata ter jih za sabo zaprla. Spalnica je bila takšna kot vedno: postelja z belo posteljnino sredi ogromne sobe, na desni omara z velikimi vrati iz mahagonija, ter velika televizija. Na očetovi strani postelje je nočna omarica na njej pa svetilka. Odprla sem predal na omarici in v njem je bila skrinjica. Vzela sem jo ven in jo odprla. V njej je bilo pismo, hotela sem ga odpreti ko sem zaslišala mamin glas: »Emely!« Hitro sem pospravila skrinjico, pismo pa vtaknila v žep puloverja. Stekla sem do hodnika kjer je stala mami. Policista ni bilo več. A mami je ostal prestrašen žalostni pogled v živo zelenih očeh. Svetle kodre si je pospravila za uho in naredila prisiljen nasmeh. »Tukaj si! Razmišljala sem, da bi danes odšle nekam, da bi malo odmislili vse skupaj.« Prikimala sem in mama me je objela.