Evangeline je počasi jezdila skozi gozd, ob njej pa je na svojem konju jahala njena sestra Iliana. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in na gozdna tla risali zlate lise. V zraku je bilo čutiti vonj po jeseni, konja pa sta mirno stopala po ozki gozdni poti. »Še vedno ne morem verjeti, da greva letos v kamp,« je rekla Iliana in se nasmehnila. »Misliš, da bo zabavno?«Evangeline se je zasmejala. »Upam. Čeprav me malo skrbi, da bom tam pogrešala dom.«»Saj bova skupaj,« jo je pomirila Iliana. »In mogoče spoznava nove prijatelje.« »Mogoče,« je odgovorila Evangeline, vendar je njen pogled že odtaval med drevesa. Ko sta se približali razcepu poti, je Iliana nenadoma ustavila konja. »Jaz grem domov. Mama je rekla, da se moram vrniti pred večerom.«Evangeline je prikimala. »Jaz bom še malo ostala. Rada bi šla pogledat, kaj je tam naprej.«Iliana jo je zaskrbljeno pogledala. »Ne pojdi predaleč.« »Ne bom,« ji je obljubila Evangeline. Ko je Iliana odjahala, je v gozdu zavladala nenavadna tišina.Evangeline je nadaljevala pot, vse globlje med drevesa. Pot je postajala vedno ožja, dokler ni izginila pod plastjo listja. Konj se je nenadoma ustavil.»Kaj pa je?« je tiho vprašala Evangeline. Takrat je zaslišala pok vejice.Obrnila se je. Med drevesi je stala zamaskirana oseba v dolgem temnem ogrinjalu. Obraz je bil skoraj popolnoma skrit, vidne so bile le oči. Evangeline je otrpnila. »Kdo ste?« je vprašala.Oseba ni odgovorila.
Samo nekaj trenutkov jo je opazovala, nato pa mirno rekla:»Našla boš, kar iščeš, Evangeline. Ko bo čas.«Evangeline je začutila, kako ji je srce hitreje utripnilo.»Kaj iščem? Kako poznate moje ime?« Toda oseba se je že obrnila.V naslednjem trenutku je skozi drevesa zapihal močan veter. Ogrinjalo je zaplapolalo in skrivnostna postava je izginila med sencami.»Počakajte!« je zaklicala Evangeline. Odgovora ni bilo. Nekaj časa je samo nemo sedela na konju in strmela v mesto, kjer je oseba izginila. Ni vedela, kdo je bil skrivnostni neznanec, niti kaj naj bi sploh iskala.Vedela pa je, da tega srečanja ne bo mogla kar pozabiti. Obrnila je konja in se čim hitreje odpravila proti domu. Prvič po dolgem času ji gozd, ki ga je tako dobro poznala, ni več deloval varen.
Večerja je bila že skoraj pri koncu, ko smo vsi štirje sedeli za mizo. Oče je sedel na čelu, mama poleg njega, Iliana pa nasproti mene. V jedilnici je bilo prijetno toplo, sveče na mizi pa so oddajale mehko svetlobo.

»Torej,« je začel oče, medtem ko je odložil vilice, »sta se že odločili, kaj bosta vzeli s seboj v kamp?« Iliana se je takoj nasmehnila. »Seveda! Jaz sem že naredila seznam. Potrebujem še nekaj stvari, ampak večino imam pripravljeno.« Mama se je zasmejala. »Upam samo, da ne nameravaš vzeti polovice svoje sobe.« »Ne obljubim ničesar,« je odvrnila Iliana. Vsi smo se zasmejali. Tudi jaz sem se nasmehnila, čeprav sem bila z mislimi še vedno pri dogajanju v gozdu. Pri skrivnostni osebi. Pri njenih besedah. Našla boš, kar iščeš. Ko bo čas. »Evangeline?« Pogledala sem proti očetu. »Ja?« »Si se že odločila, ali boš šla na tisti izlet, ki ga organizirajo v kampu?« »Še ne,« sem odgovorila. »Mogoče.«
Oče je prikimal, nato pa pogledal proti stopnicam. »Ko smo že pri tem ... bi mi lahko, prosim, prinesla album iz kletnih sob? Tisti z družinskimi fotografijami. Rad bi ga pokazal mami.« »Seveda.« Odmaknila sem stol in vstala.
Ko sem stopila na hodnik, sem za sabo še vedno slišala glasove svoje družine. Počasi sem se spustila po stopnicah v klet. Tam je bilo hladneje in precej temneje. Prižgala sem majhno luč ob stopnicah in se odpravila proti prostoru, kjer smo hranili stare stvari.
Album sem našla skoraj takoj. Ko sem ga vzela s police, sem se hotela obrniti, toda nekaj me je ustavilo. Na drugi strani prostora je bilo majhno okno. Ne vem, zakaj sem pogledala skozenj. Morda zaradi občutka. Morda zato, ker sem imela občutek, da me nekdo opazuje. Stopila sem bližje. In takrat sem jo zagledala. Med drevesi je stala ista zamaskirana oseba. Ogrinjalo se je rahlo premikalo v vetru, obraz pa je bil obrnjen naravnost proti meni. Proti oknu. Proti meni.Zmrznila sem. Album mi je skoraj zdrsnil iz rok. »Ne ...« sem zašepetala. Nisem mogla odmakniti pogleda. Tokrat nisem bila v gozdu. Bila sem doma. V kleti. In vseeno je bila tam.
Kako je vedela, kje živim? Naredila sem korak nazaj. Za trenutek sem pomežiknila. Ko sem ponovno pogledala skozi okno, je ni bilo več. Samo drevesa. Samo veter. Nič drugega. Srce mi je divjalo. Dolgo sem še stala tam in poskušala razumeti, kaj sem pravkar videla. Nato sem album močneje stisnila k sebi in se odpravila nazaj po stopnicah. Ko sem vstopila v jedilnico, me je oče pogledal. »Hvala, Evangeline.« Album sem mu položila na mizo. »Ni za kaj,« sem tiho rekla. Iliana me je pogledala.

»Si v redu?« Za trenutek sem jo samo opazovala. Hotela sem ji povedati. Hotela sem povedati vsem. Toda nekaj v meni mi je govorilo, naj bom tiho. »Ja,« sem rekla in sedla nazaj na svoj stol. »Samo malo me zebe.« Toda vedela sem, da to ni bil razlog. In nekje globoko v sebi sem začutila, da to, kar se je začelo v gozdu, še zdaleč ni bilo končano.