NICOLAS

Ko so se velika vrata prestolne dvorane odprla, sem bil sredi dolgočasnega pogovora z enim izmed očetovih svetovalcev. Nato sem jo zagledal. V trenutku sem pozabil, o čem sva se pogovarjala. Med novimi udeleženci je vstopila vilinka v bleščeči vijolični obleki. Svetloba lestencev se je odbijala od blaga in ustvarjala vtis, kot da je posejana z drobnimi zvezdami. Toda najbolj so me pritegnile njene oči. Bile so nenavadne.Lepe. Skoraj iste barve kot njena obleka.Nisem mogel odmakniti pogleda. »Nicolas.« Bratov glas me je vrnil v resničnost. »Kaj?« Nevian se je nasmehnil. »Nič.« Nisem mu odgovoril. Preostanek večerje je minil počasneje, kot sem pričakoval. Ves čas sem jo občasno opazoval med množico. Zdela se je drugačna od ostalih gostov. Namesto da bi se ves čas pogovarjala, je opazovala grad, dvorano in ljudi okoli sebe, kot da skuša vse razumeti. Po večerji se je večina gostov preselila v prestolno dvorano.Tam sem jo znova zagledal.Stala je ob velikem oknu in opazovala vrtove.
Preden sem si lahko premislil, sem stopil do nje. »Imaš rada vrtnice.« Obrnila se je proti meni. Od blizu so bile njene oči še lepše. »Ne raje imam Llije,« je odgovorila.Za trenutek sem obstal. »Kako ti je ime?« Na njenem obrazu se je pojavil nasmeh.»Evangeline.« Ime ji je popolnoma pristajalo. »Jaz sem Nicolas.« »Vem, kdo si.« Nasmehnil sem se.»Vrjamem.« Nasmehnila se je. »Saj ne misliš celo noč samo stati?« sem vprašal. Za hip je izgledala presenečeno. »Potem pa pleši z mano.«je dejala. Ponudil sem ji roko. Ko sva stopila na plesišče, sem bil presenetljivo živčen. To se mi ni zgodilo že zelo dolgo.
Toda kmalu sem se sprostil. Plesala sva dolgo. Veliko dlje, kot sem nameraval. Vmes sva se pogovarjala o Nalvi, gradu in kampu. Zdelo se mi je, da čas teče hitreje kot običajno. Potem pa se je nenadoma ustavila. »Oh ne.« »Moram iti.« Presenečeno sem jo pogledal. »Spletičnama sem obljubila, da se bom vrnila prej.«Bil sem razočaran, čeprav tega nisem hotel pokazati. »Zanimivo amak podrobnosti me ne zanimajo.« Postrani me je pogledala »Lahko noč, Nicolas.« »Lahko noč, Evangeline.« Opazoval sem jo, dokler ni izginila skozi vrata. Šele takrat sem ugotovil, da ves večer nisem mislil skoraj na nič drugega. Da bi si zbistril misli, sem se odpravil v sobo za telovadbo.Tam sem našel Neviana. »Revanša,« sem rekel. »Zdaj?« »Zdaj.« Nevian se je zasmejal. »Prav.« Nekaj minut kasneje sva že trenirala. Bil sem veliko bolj agresiven kot običajno. Večkrat sem napadel brez razmisleka in zaradi ene od napak sem si odrgnil členke. »Dovolj,« je rekel Nevian. »Niti približno.« »Nicolas.« Nejevoljno sem se ustavil. Brat me je nekaj časa opazoval. »Zakaj si danes tako agresiven in nezbran?« »Nisem.« »Lažeš.« Zavzdihnil sem. »Spoznal sem nekoga.« Nevian se je takoj nasmehnil. »Aha.« »Ne začni.« Nevian se je zasmejal.»Zanimivo. »Ni zanimivo.« »Seveda je.«Zavil sem z očmi in zapustil sobo. Ko sem prišel v svoje prostore, sem šel naravnost v kopalnico. Mrzla voda mi je prijala. Nekajkrat sem si splaknil obraz in se naslonil na umivalnik. Potem sem pogledal v ogledalo. Mokri lasje so se mi lepili na čelo. Nekaj trenutkov sem samo opazoval svoj odsev. Bil sem princ Nalve. Preživel sem nešteto ur treningov. Soočal sem se z nevarnostmi, diplomati in dvorjani. Toda ena sama večerja z neznano vilinko me je popolnoma vrgla iz tira.»To je nesmisel,« sem zamrmral. Zaprl sem oči. Pred njimi se je takoj pojavil njen nasmeh. Njene vijolične oči. Njen glas. Hitro sem odprl oči. Ne. Nikakor se nisem zaljubil. To bi bilo absurdno. In vendar me tisto noč, ko sem legel v posteljo, ni spremljala nobena druga misel kot Evangeline.