Uvod:
Zdravo, dober dan, hojla...Kako naj sploh začnem!? Mogoče takole: živ! sem Tian, star sem 12 let in...in...? In sem fant. Logično je, ampak hotel sem poudariti rdečo nit zgodbe - *i*fant*i*.

Nekako bom skušal pojasniti kaj sploh pomeni biti *i*fant*i*. Kakšno vlogo to predstavlja predvsem v družbi. Kako je živeti kot *i*fant*i*. Ampak to vam bom lahko povedal le, če bom nehal pisati uvod in začel s pisanje zgodbe, ne?

*b*1. poglavje: JAZ SEM LUZER!*b*

Vsak dan, ko se zbudim in ustanem, si želim le eno: preživeti. Preživeti ta nov dan, to novo mučenje, to novo muko življenja.
Danes me zbudi budilka in ne skakanje bratca po postelji. Čudno. Nekako se bojim iz postelje, a se vseeno ustanem. Prisluhnem. Tišina. Čista tišina! Malce me zaskrbi, da je kaj narobe in stečem iz sobe, po stopnicah in v kuhinjo. Zagledam mamo, ki bere knjigo in počasi pije kavo. Opazi me in reče:»Dobro jutro Tini!« »Tian.« zamomljam in stopim do pulta, odprem omarico in iz nje vzamem tovst. Iz predala vzamem tovster in vanj vtaknem 2 kosa. Zdi se mi, da me mama opazuje, a se ne zmenim za to. Zdaj si pečem tovst in me ne sme nič zmotiti (nekoč sem pekel palačinke in nisem bil osredotočen in tako, na kratko, sem zažgal kuhinjo). Začnem razmišljati o tem dnevu, kakšen bo... Razmišljanje nikomur ne more škodit. Nekaj bi ga potreboval tudi Roman. Čisto se potopim v misli. Razmišljanje, Roman... In v tistem trenutku pomislim na osebo, na katero bi vsak pomislil nazadnje - Sofijo. Zračnem razmišljati o tem, zakaj sem pomislil nanjo. Kar tako, iz nenada sem pomislil nanjo. »Tini! Tini!!« zaslišim in se obrnem. »A tovsterja pa ne boš prižgal?« se mi nasmehne mama in zmaje z glavo. Sramotno odvrnem:»Aja.«in pritisnem *i*on*i*. Spet začnem razmišljati... *i*Kako naj zamenjam tamo!? Ocene!? Nee! Šola!? Neee!! Prijatelji!? Ne. Sploh jih nimam! Sofija!? Kaj!?! Neeee!!!! Kaj je z mano!!? Sofija, Sofija, Sofija! *b*Nehaj, nehaj, nehaj, nehaj!!!*b**i* Prebudi me glas:»Danes si pa nekam zasanjan...« Zdrznem se »Ha? Aha, ja.«
~•~
Ko pojem, ustanem in že hočem oditi, ko se nečesa spomnim »Mami, kje pa je Miha?« »A to te je tako težilo!« odgovori mama »Šel je k zobozdravniku. Kmalu pride in potem greste.« *i*Čakaj! Kaj? Kam gremo!?*i* Mama zagleda moje začudenje in vpraša:»A ti včeraj Miha ni nič povedal?« Za trenutek pomislim: *i*Zakaj njega kjiče Miha, mane pa Tini!?*i* In: *i*Seveda! Ta opica mi je vse zatajila!*i* Rečem pa le:»Ne. Nič mi ni rekel.« Mama zavzdihne in mi odgovori:»Oh ta Miha... Kakorkoli, z babico greta požegnat pirhe pa meso...Vredu?« Sploh ne vem zakaj me je vprašala *i*vredu*i*, ker bom moral iti v vsakem primeru. Če bi lahko odgovoril, bi rekel: *i*Ne!! Ni v redu! Sovražim šolo, sovražim Romana, sovražim svoje življenje!!! In ne vem zakaj skos razmišljam o Sofiji!!!*i* Ampak nisem mogel odgovoriti. Lahko sem rekel le: *i*Ja.*i* in odsel v sobo . In točno to sem naredil.Jasno, da sem pri tem razmišljal. Nečesa se spomnem in od zgoraj zakličem:»Mami! Če si mi dala ime Tian, me tako kliči!« Ko pritečem v sobo pomislim: *i*Počutim se, kot luzer!*i* In potem si začnem v mislih govoriti: *i*Jaz sem luzer! Luzer, luzer, luzer!*i* Sploh ne vem zakaj sem to razmišljal, le...mislil sem si.