*naslov* FRIDERIK IN LEONORA-PRIMER KRVAVEGA DIPLOMATA *naslov*
*pod* "Nisem bila jaz, Friderik!" *pod*

Sončni žarek, ki je pronical skozi zavese mojega okna je požgečkal konico mojega nosu. Pomela sem si oči in pokukala proti koledarju, nasproti moje ogromne postelje. 19.5., dan kraljevega bala. Glavo sem vrgla na blazino in zavzdihnila. Nikoli se nisem veselila bala. To je bil dolgočasni dogodek za odrasle. A žal moram iti, ker sem po očetovih besedah 'Uglajena princesa, katere na gradu, v katerem živi, se odvija najveličastnejši dogodek leta.'. Na srečo s Friderikom vedno kaj ušpičiva, a naju moj oče od lanskega bala ne izpusti izpred oči, ker sva neki, iskreno zelo neumni in naduti, grofici takrat s čajem polila celotno obleko! Bilo je za crknit smešno.

Vstala sem iz postelje in se pogledala v ogledalo. Nasmehnila sem se in se pogladila po svileni pižami. Iz omare sem vzela obleko, umazano-bele barve s čipkami na kratkih rokavih in visokem ovratniku, ter rožami na zgornjem delu. Ta obleka mi res ni bila všeč, a je bila to tradicija, ki je prehajala z roda v rod. To je obleka mame babice moje prababice, torej moje... praprapraprababice? Mislim, da bo to pravilno.

Nekdo je potrkal na moja vrata. Bila je moja mama. V očeh, na katere sta ji padala dva temna pramena las, sem opazila iskrice. Bila je že urejena. Njeni lasje so bili speti v visoko figo, dva pramena pa sta ji, kot že omenjeno, padala na oči. "Dobro jutro, Leonora!" je zažvrgolela. Objela me je, se zazrla v ogledalo in naju premerila s pogledom. "Poglej, kako hitro raste moja punčka! Skoraj si me že prerasla!" je rekla in se zazrla v moje lase. "Kakšno pričesko bi želela? Morda vpleteno kito, spleteno na levo ramo?" Prikimam. Usedla sem se na stol in mama mi je že začela plesti kito. Medtem sem iz živega dolgčasa iz papirčka, ki sem ga našla v keramičnem lončku za pisala, izoblikovala rolico. To vedno počnem s papirčki. In, čisto nepotrebna informacija, na listko je pisalo 0N4 J3 B1L4. Zdelo se mi je kot kakšna registerska, zato mi je bilo zanj čisto vseeno.

"Torej, se veseliš bala?" me je navihano vprašala mama. Vedela je, da SOVRAŽIM bal. "Daj no, mama! Saj veš, da, če bi lahko, bi ostala v sobi in... Kaj pa jaz vem... Spala?" sem odgovorila. "Vem, vem," je rekla v smehu. "Ampak, ali Friderik ni dovolj dobra družba? Še vedno mislim, da bi bila krasen par!" "Mama!" rečem in pordečim v obraz. "S Friderikom sva samo prijatelja, razumeš? Samoin izključno prijatelja!" Friderik je, kot že veste, moj prijatelj. Je najlepši fant v mestu. Vse punce se lepijo nanj. Vse bi se rade poročile z njim... Dobro, morda že pretiravam, morda ne ravno vse... A to, da je najbolj iskani ženin v mestu, je pa kar resnica. No, ampak bilo bi RES čudno, da bi se najboljša prijatelja poročila. Kajne? To je res neumno? Pa je res zares, ali samo jaz tako mislim?

"Končano!" je rekla mama in zavrtela vrtljivi stol proti ogledalu. "Hvala, mama!" sem rekla in zamižala, da me je poljubila na čelo in nato odšla. Na hodniku sem zaslišala pogovor. Bila je mama in... "Friderik!" sem vzkliknila, ko je v sobo stopil visok, postaven najstnik sčrnimi lasmi in elegantno obleko. Skočila sem mu v objem. "Lena" me je pozdravil nazaj. "Kaj pa ti tu?" sem ga vprašala in ga premerila od glave do peta. "No, prišel sem pogledat, kako kaj moja najboljša prijateljica!" Pogledal je proti vatom, nato pa nazaj proti meni in šepnil: "No, pa to še ni vse! Em... kaj bova letos ušpičila?" "Friderik! Pa saj veš, da od lanskega bala..." sem začela, a me je Friderik takoj prekinil: "Meh, lanski bal gor ali dol! Zdej je letos! Letos je zdaj! Imaš že kakšno idejo?" "Pravzaprav... jih imam nekaj." sem navihano rekla in mu naštela vse ideje.

Kmalu so začeli prihajati gostje. Grad so zajeli zvoki vrveža, žvenketanja pribora in glasbe. Zaradi hrupa s Friderikom nisva mogla razmišljat, zato sva odšla v kuhinjo preizkušat slaščice. "Dober dan, pozdravljeni vsi!" sem pozdravila marljive kuharje. "Princesa Leonora!" me je pozdravila šefica kuhinje-debela Silva, kot jo s Friderikom kličeva že od petega leta. "Pozadravljen Friderik!" je pozdravila Friderika in se nama priklonila. "Em... Silva, imaš morda kakšne slaščice za poizkušnjo?" sem pomela dlani eno ob drugo. "Seveda jih imam!" je rekla in naju odvedla do velikih okroglih pladnjev, polnih dobrot. "Tule so Krofki princeske Leonore, tu Kraljevi kolački..." Kje pa so Grajski puhki?" je Friderik prekinil Silvo. "Tukaj so!" je zapel kuhar Branko. Friderik je hitro segel po enem. "Dobri so!" je rekel polnih ust. Zahihitala sem se, pobrala dva kraljeva kolačka za potegavščino, se zahvalila debeli Silvi in s Friderikom zbežala iz kuhinje.

"Okej, si pripravljen na izvedbo potegavščine, Friderik?" sem ga vprašala z glasom petletnice, ki bo sovražnici ravno ukradla njeno najljubšo lutko, da ji odstriže lase. Friderik je prikimal in se odpravil na moško stranišče, jaz pa na žensko. Najina potegavščina je bila da va na gumb za poteg vode privezala vrvico s kolačkom, in kdor bo naslednji prišel v kabino ga bo fasal.

Ko sem privezala kolaček, sem se odpravila iz kabine in prav v tisto kabino, iz katere sem prišla, je odšla tista neumna grofica. "Dober dan!" sem jo navihano vprašala, ona pa me je le ostro pogledala. Komaj sem zdržala smeh.

Ko sem stopila iz kabine, pa sem zagledala mrtega diplomata. Zakričala sem v dlani. "Opravljen... Op. Pa saj to ni bil del nečrta, Lena!" je rekel Friderik. "To nisem bila jaz," sem rekla in v joku objela Friderika, on pa je le zrl v truplo diplomata.
----------------------

Hehe... No, upam, da vam je všeč, ampak tudi če vam ni bom nadaljevala. No, ja! Lepe počitnice! :kissing_closed_eyes::two_hearts::cherry_blossom:

Lp, LaKi :blowfish: