Bila je temna noč. Nisem morala spati zato sem brala knjigo. Slišala sem le grmenje in televizijo, ki sta jo mami in ati gledala. Skoraj sem že zaspala s knjigo v rokah, ko sem na televiziji zaslišala:《Iz trgovine z oblačili so ukradli...》Televizija se je ugasnila. Nisem vedela kaj so ukradli zato sem odložila knjigo in skušala ugotoviti kaj so ukradli. Oblačilo? Stvar? Takrat sem se spomnila kaj je sveta vladar. denar. Oči so se mi počasi začele zapirati. Ponoči sem sanjala:
Bila sem na travniku kjer je bil parkiran avtodom. Hotela sem ga videti od bližje. Bila sem čisto blizu. Zagledala sem veliko listja na enem kupu. Potisnila sem ga stran. Zagledala sem veliko strmo jamo. Iz nje sem zaslišala ropot. Naenkrat je iz jame prišel velik moški. Bil je zloben in me zgrabil.
Od takrat naprej se nič več ne spomnem. Zbudila sem se v moji sobi pred mano pa sem zagledala moškega. Bil je star in preoblečen v zdravniško haljo.《Sophie Caris, štirinajtletna punca. Med spanjem padla v nezavest, zdaj je vredu.》Je rekel zdravnik in se obrnil proti ženski. Bila je medicinska sestra, mlajša od zdravnika.《Kaj se je zgodilo?》Tiho vprašam in si ogledujem mojo sobo, ki je bila... bila je drugačna. Povsod so bile kartonaste škatle in nikjer ni bilo nič mojega.《Sophie, med spanjem si padla v nezavest. Ta kraj je preveč nevaren zate. Z mami bota odšle drugam.》Je rekla sestra jaz pa sem jo začudeno pogledala in po vseh mojih močeh čeprav je bilo zelo tiho rekla: 《Kaj!?》V glavi sem začutila neznosno bolečino. Videla sem le mami, ki je odprla vrata in hitro stekla do mene. Zbudila sem se ob zdravniku in mami, in se nasmejala: 《Mami, tista medicinska sestra je bila nora ne? da zapustiva najin dom? niti slučajno!》takrt sem se ozrla po sobi. Povsod so še vedno bile kartonaste škatle. Hotela sem jo že vprašati kaj delajo tu te škatle a me je prekinila:《Ljubica, medicinska sestra ni bila nora. Res odhajava.》Je rekla mami in se mi nasmehnila jaz pa sem takoj izgubila svoj nasmešek, ko sem to slišala.《Torej... Torej odhajava?》Sem jo vprašala s solzami v očeh. 《Morava Sophie. Za tvoje dobro je.》Je rekla mami in odšla iz sobe. Takrat sem se spomnila na včeraj. Da je nekaj izginilo... Da je nekdo nekaj ukradel... hm...《Am... Gospod zdravnik?》Sem vprašala moško postavo, ki je bila pred mano.《Ja?》Me je vprašal zdravnik in se prikupno nasmehnil. Pogledala sem ga naravnost v njegove zelene oči:《Imate mogoče današnji časopis?》《Žal ne, zakaj pa?》Me je vprašal in me tudi on pogledal globoko v oči. 《No vete, navajena sem vsak dan pri očetu malo pokukat v časopis.》Sem mu odgovorila in zardela. Ugotovila sem, da še nikoli nisem lagala zdravnikom. Nikoli ne berem časopisov razen ob takih primerih. 《Žal mi je gospodična Caris, vaš oče je v službi jaz pa ga nimam.》Mi je rekel in pokazal prazne žepe. 《Vseeno hvala.》Sem se zahvalila zdravnik pa je odšel iz moje sobe. Pomislila sem kaj bo zdaj ko grem v drugo mesto? kam sploh grem? Ravno prav je moja mami vstopila v sobo da jo vprašam:《Mami, kam sploh greva?》Sem jo vprašala in se poskusila nasmehniti a to ni bil moj pravi nasmeh. 《Odhajava v Anglijo.》Je mami rekla in pogledala proti stropu moje sobe ter se fantazijsko nasmejala. 《Toda mami, kaj pa vsi moji prijatelji tukaj》Sem rekla in spet dobila solze v očeh. 《Žal ljubica. Točno! Čisto sem pozabila zakaj sva tu! Taxi naju čaka. Pridi. 》Zlezla sem iz postelje in odšla ven kjer naju je že čakal taxi.
(se nadaljuje)


Ojla! Upam da vam je moja zgodba všeč!!!! :grinning::relaxed::kissing_closed_eyes: Ressss ne vete kok bom vesela če jo bote spremljali. lepo bodite! Fg