5. MAJ 2017 (V OSMEM RAZREDU)
"In? Kako ti je šlo?" vpraša Vicky, ko hodi mimo učilnic, in prijateljico prijazno pogleda s svojimi rjavimi očmi.
"Ne vem," skomigne Eleanor in si za ušesa zatakne rdeč koder, ki ji je ušel iz čopa. "Saj veš, da zgodovina ni moje področje - vse te letnice in dogodki. Matematika je moja veda."
"No, zagotovo ni bilo tako hudo, kot se sliši!" odvrne Vicky, ki skuša sošolko spraviti v dobro voljo.
"Pa je bilo, Vicky, res mi ..."
"Tretje vprašanje - Kam so izgnali Napoleona? Kaj si na to odgovorila?" jo prekine Vicky.
"Na otok svete Katarine?" odgovori Eleanor, njene zelene oči pa se ji zožijo. To se ji je zgodilo le, ko ni bila prepričana vase.
"No, pravzaprav je sveta Helena," odvrne Vicky. "Kdaj se je končal dunajski kongres? - peto vprašanje je to bilo."
"Leta 1819?"
"Ne, štiri leta prej, Eleanor," z žalostnim glasom odvrne Vicky. Ni ji bilo všeč, da je prijateljici šlo tako slano.
"Vidiš, kaj sem ti govorila? Samo upam, da zaradi zgodovine ne bom mogla priti na mojo gimnazijo."
Vicky, ki je začutila sošolkino jezo in žalost, jo je prijela za ramo. Vedela je, kako veliko Eleanor pomeni, da pride na gimnazijo Ubah, za katero pa bo potrebovala res najboljše ocene. Moram jo razveseliti s čim, pomisli Vicky. V tem istem trenutku ji je v glavo prišla briljantna zamisel. "Veš kaj? Si za to, da greva na sladoled h gospe Smith? Vem, da si zaljubljena v njen sladoled!"
Eleanor je v hipu spremenila izraz na obrazu. Jagodni sladoled s čokoladnim prelivom res zveni dobro, kajne? Pa še konec pouka je! "Kaj še čakava? Greva!"
Vickyjine rjave in Eleanorine zelene oči so se srečale, na njunih obrazih pa se je pojavil sladek nasmeh. Kaj vse lahko naredi majhna stvar, kot je sladoled, pomisli Vicky, ko steče za Eleanor proti slaščičarni gospe Smith.