5. DECEMBER (MED ZGODOVINO)
Vem, da je moja naloga med poukom poslušati, ne pa pisati dnevnika. Ampak to, kar se je zgodilo, moram zapisati. Če ne bom tega storila, bom počila od jeze.
Ups, profesorica Scott me čudno gleda. Že pišem. *i*Zavezniki so s kapitulacijo Japonske drugega septembra 1945 potrdili zmago v drugi svetovni vojni.*i*
Zdaj ne gleda več in lahko nadaljujem. Torej, nisem se mogla več zadrževati. Lucasa sem morala vprašati o videu. Pa ne zato, ker me je včeraj posumil, temveč ker ... si želim izvedeti. No, v resnici moram izvedeti, saj bi mi lahko pomagalo pri preiskavi umora.
"Lucas, počakaj malo," zakličem za mojim soplesalcem, ko že odhaja iz laboratorija.
"Kaj je?" me hladno vpraša in me na hitro prezre z očmi.
"Veš, dobila sem nek ... video," začnem razlagati, medtem ko mi srce noro bije. "In na njem si ti z Vicky Grey, mojo prijateljico, ki je bila umorjena v prvem letniku. Ampak ... na videu sta bila videti ... jezno. Ne bom ovinkarila — prepirala sta se in ...
"... zdaj me obtožuješ umora," dokonča Lucas in me pogleda z obrazom, polnim nezadovoljstva.
"Ne, ne, ne obtožujem te ničesar!" mu skušam dopovedati resnico. "Samo hočem te vprašati, ali je vsebina na videu resnična ali ne."
"Oh ja, obtožuješ me, Eleanor. Vem in ne poskušaj zanikati!" jezno pove Lucas, nato pa s hitrimi koraki odkoraka stran.
Super. Razburila in prizadela sem ga. Aja, pa niti odgovora na vprašanje nisem dobila. Resnično sem jezna. Je lahko kaj še bolj rožnato?
Oh, Scottova spet gleda v mojo smer. Ne morem več pisati v dnevnik.