PisalnicaGimnazijka detektivka, 29. del
3
21. DECEMBER (POPOLDNE)
Znajdem se v majhen prostoru znotraj gimnazije, verjetno v nekakšnem skladišču. Tu ni prav nič prijetno, če sem iskrena. Edini vir svetlobe v tem temačnem prostoru je majhna stara žarnica na stropu. Škatli, natlačeni v levi kot, imata na vrhu polno prahu, prav tako kot stare rjave stene. Na sredini je na majhni mizi več kupov papirjev, ki jih je očitno nekdo tja dal že dolgo nazaj. Mojo pozornost pa privabi še risarsko platno, pokrito z belo odejo.
Nisem si predstavljala, da so skladišča takšna.
V tem momentu se vrata počasi odprejo in notri stopi nekdo. Nek visok človek, ki očitno ne želi, da ga kdo ve, kaj dela tu.
Žal ne morem ugotoviti, kdo točno je, saj sem se takrat prebudila iz čudnih sanj.
*
Ne morem verjeti. Resno ne morem verjeti. Kako se mi lahko to neprestano dogaja? Mislila sem, da se bo umirilo ali pa vsaj nehalo. Ker ni ravno prijetno, če vsakič, ko odprem telefon, dobim neznan video, za katerega sumim, da je notri nasilje.
Na začetku si niti malo želela gledati videa. Kaj, če je to spet video o Lucasu in njegovem početju? Prav nič mi ni namreč v užitek gledati nasilja in podobno, kot sem že povedala. Vendar me je nato zopet premagala radovednost. Morala sem odpreti.
Video se ji pričel s posnetkom nekega majhnega temnega prostora, ki se mi je zdel zelo znan. Seveda! Bilo je skladišče, o katerem sem sanjala! Vendar o njem sem komaj da sanjala. Je to naključje ali kaj?
Na vprašanje si nisem mogla odgovoriti, saj je nekdo vstopil v prostor — kot v sanjah. Ampak zdaj sem vedela, kdo je bila ta oseba, ki je vstopila. Bil je Lucas v svoji pretesni šolski uniformi in z značilnimi oranžnimi kodri, ki so mu segali skoraj do vratu.
Ko sem začela razmišljati, kaj dela tu, sem kmalu dobila odgovor. Šel je do risarskega platna in snel odejo. Bila je Vickyjina slika! V redu, teh je celo morje. Ampak ta je bila tista s krvavim napisom, ki jo je razkazala na proslavi. Seveda takrat na videu še ni bila popisana. A ravno to se je zgodilo. Lucas je hitro vzel šolsko torbo z ramen in ven vzel majhen čopič ter posodo srednje velikosti. V naglici je pomočil čopič v kri in začel pisati tisti grozljivi napis.
Nato je brž vzel odej, s katero je pokril sliko, in pospravil svojo torbo. Vse je zgledalo, kot je bilo prej. Čas je bil, da se zmuzne ven na hodnik in se pridruži sošolcem, namenjenim proti večnamenskem prostoru. Zato se je tudi video končal.
O. Moj. Bog. Prisežem, da je to že zame preveč.
Znajdem se v majhen prostoru znotraj gimnazije, verjetno v nekakšnem skladišču. Tu ni prav nič prijetno, če sem iskrena. Edini vir svetlobe v tem temačnem prostoru je majhna stara žarnica na stropu. Škatli, natlačeni v levi kot, imata na vrhu polno prahu, prav tako kot stare rjave stene. Na sredini je na majhni mizi več kupov papirjev, ki jih je očitno nekdo tja dal že dolgo nazaj. Mojo pozornost pa privabi še risarsko platno, pokrito z belo odejo.
Nisem si predstavljala, da so skladišča takšna.
V tem momentu se vrata počasi odprejo in notri stopi nekdo. Nek visok človek, ki očitno ne želi, da ga kdo ve, kaj dela tu.
Žal ne morem ugotoviti, kdo točno je, saj sem se takrat prebudila iz čudnih sanj.
*
Ne morem verjeti. Resno ne morem verjeti. Kako se mi lahko to neprestano dogaja? Mislila sem, da se bo umirilo ali pa vsaj nehalo. Ker ni ravno prijetno, če vsakič, ko odprem telefon, dobim neznan video, za katerega sumim, da je notri nasilje.
Na začetku si niti malo želela gledati videa. Kaj, če je to spet video o Lucasu in njegovem početju? Prav nič mi ni namreč v užitek gledati nasilja in podobno, kot sem že povedala. Vendar me je nato zopet premagala radovednost. Morala sem odpreti.
Video se ji pričel s posnetkom nekega majhnega temnega prostora, ki se mi je zdel zelo znan. Seveda! Bilo je skladišče, o katerem sem sanjala! Vendar o njem sem komaj da sanjala. Je to naključje ali kaj?
Na vprašanje si nisem mogla odgovoriti, saj je nekdo vstopil v prostor — kot v sanjah. Ampak zdaj sem vedela, kdo je bila ta oseba, ki je vstopila. Bil je Lucas v svoji pretesni šolski uniformi in z značilnimi oranžnimi kodri, ki so mu segali skoraj do vratu.
Ko sem začela razmišljati, kaj dela tu, sem kmalu dobila odgovor. Šel je do risarskega platna in snel odejo. Bila je Vickyjina slika! V redu, teh je celo morje. Ampak ta je bila tista s krvavim napisom, ki jo je razkazala na proslavi. Seveda takrat na videu še ni bila popisana. A ravno to se je zgodilo. Lucas je hitro vzel šolsko torbo z ramen in ven vzel majhen čopič ter posodo srednje velikosti. V naglici je pomočil čopič v kri in začel pisati tisti grozljivi napis.
Nato je brž vzel odej, s katero je pokril sliko, in pospravil svojo torbo. Vse je zgledalo, kot je bilo prej. Čas je bil, da se zmuzne ven na hodnik in se pridruži sošolcem, namenjenim proti večnamenskem prostoru. Zato se je tudi video končal.
O. Moj. Bog. Prisežem, da je to že zame preveč.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro :heart_eyes:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
