21. DECEMBER (POPOLDNE)
Znajdem se v majhen prostoru znotraj gimnazije, verjetno v nekakšnem skladišču. Tu ni prav nič prijetno, če sem iskrena. Edini vir svetlobe v tem temačnem prostoru je majhna stara žarnica na stropu. Škatli, natlačeni v levi kot, imata na vrhu polno prahu, prav tako kot stare rjave stene. Na sredini je na majhni mizi več kupov papirjev, ki jih je očitno nekdo tja dal že dolgo nazaj. Mojo pozornost pa privabi še risarsko platno, pokrito z belo odejo.
Nisem si predstavljala, da so skladišča takšna.
V tem momentu se vrata počasi odprejo in notri stopi nekdo. Nek visok človek, ki očitno ne želi, da ga kdo ve, kaj dela tu.
Žal ne morem ugotoviti, kdo točno je, saj sem se takrat prebudila iz čudnih sanj.
*
Ne morem verjeti. Resno ne morem verjeti. Kako se mi lahko to neprestano dogaja? Mislila sem, da se bo umirilo ali pa vsaj nehalo. Ker ni ravno prijetno, če vsakič, ko odprem telefon, dobim neznan video, za katerega sumim, da je notri nasilje.
Na začetku si niti malo želela gledati videa. Kaj, če je to spet video o Lucasu in njegovem početju? Prav nič mi ni namreč v užitek gledati nasilja in podobno, kot sem že povedala. Vendar me je nato zopet premagala radovednost. Morala sem odpreti.
Video se ji pričel s posnetkom nekega majhnega temnega prostora, ki se mi je zdel zelo znan. Seveda! Bilo je skladišče, o katerem sem sanjala! Vendar o njem sem komaj da sanjala. Je to naključje ali kaj?
Na vprašanje si nisem mogla odgovoriti, saj je nekdo vstopil v prostor — kot v sanjah. Ampak zdaj sem vedela, kdo je bila ta oseba, ki je vstopila. Bil je Lucas v svoji pretesni šolski uniformi in z značilnimi oranžnimi kodri, ki so mu segali skoraj do vratu.
Ko sem začela razmišljati, kaj dela tu, sem kmalu dobila odgovor. Šel je do risarskega platna in snel odejo. Bila je Vickyjina slika! V redu, teh je celo morje. Ampak ta je bila tista s krvavim napisom, ki jo je razkazala na proslavi. Seveda takrat na videu še ni bila popisana. A ravno to se je zgodilo. Lucas je hitro vzel šolsko torbo z ramen in ven vzel majhen čopič ter posodo srednje velikosti. V naglici je pomočil čopič v kri in začel pisati tisti grozljivi napis.
Nato je brž vzel odej, s katero je pokril sliko, in pospravil svojo torbo. Vse je zgledalo, kot je bilo prej. Čas je bil, da se zmuzne ven na hodnik in se pridruži sošolcem, namenjenim proti večnamenskem prostoru. Zato se je tudi video končal.
O. Moj. Bog. Prisežem, da je to že zame preveč.