21. NOVEMBER 2021 (POZNO ZVEČER)
"In kaj je Fibonaccijevo zaporedje?" vpraša ati in dvigne obrv ter mi poda moj zvezek za matematiko. Zatem naredi začuden izraz na obrazu, kakršnega ima, kadar ne more ugotoviti, ali gre za ponaredek ali ne. Po poklicu je namreč forenzik.
"To je vrsta zaporedja, kjer je vsak član vsota prejšnjih dveh členov," mu navdušeno razložim ter si v juho natresem jušne kroglice.
"In kje to potrebuješ v resničnem življenju?" se zasmeje mami.
"Ne vem, ampak ..."
V tistem trenutku zaslišim poznano ime na poročilih, ki se vrtijo na televiziji, in takoj se obrnem proti zaslonu.
"*i*Tako je. Mineva že tri leta, odkar je bila Vicky Grey, dijakinja gimnazije Ubah, skrivnostno umorjena, in eno leto, odkar je policija zaprla ta primer,*i*" pove novinarka in pokaže se Vickyjina slika, na kateri stoji pred gimnazijo, porisan obraz pa ji prekrivajo dolgi svetli lasje. Takoj se spomnim, kateri dan je bil to dan. Imeli smo fazaniranje in bil je eden izmed najboljših dni v mojem življenju. Tudi ona je uživala.
Veste, Vicky je bila moja najboljša prijateljica že od prvega razreda. Kljub temu da sva bili bolj ali manj kot dan in noč, sva se odlično razumeli. In v prvem letniku jo je nekdo umoril. Prišlo je kot strela z jasnega in cela gimnazija je bila v paniki. A najhujše je bilo to, da sem šele čez čas spoznala, kako pomembna oseba je bila v mojem življenju. Saj sem takrat že bila prijateljica s Quennie, a Vicky ... no, poznali sva se tako dolgo in res sva si zaupali vse. Čisto vse.
"Oh, govorijo o Vicky!" vzklikne mami in sinje oči se ji na široko razprejo.
Ob omembi njenega imena začutim, kako se mi nabirajo solze. "Čisto sem pozabila na nalogo za geografijo! Moram iti!" se hitro domislim izgovora in odhitim iz kuhinje v sobo.
Nato sedem na pisalni stoj in pustim solzam prosto pot. Zakaj si me morala zapustiti, Vicky? Kdo, kdo je končal tvoje življenje? Kdo je tvoj morilec? Kdo?