PisalnicaGimnazijka detektivka, 6. del
7
23. NOVEMBER (KO BI ŽE MORALA SPATI)
"Eleanor, pridi v dnevno sobo!" zaslišim mamin glas.
Vstanem s stola in se napotim iz sobe. Na kavču sedi mami, ko me zagleda, svetle lase spne v figo.
"Je kaj narobe?" vprašam.
"Sedi, Eleanor," mi odvrne in sedem nasproti nje. Ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da je mami nekoliko v skrbeh. "Iz gimnazije so mi sporočili, kaj se ti je zgodilo včeraj, da si pristala v šolski bolnici."
Oh, na to, kaj se je zgodilo, sem že skoraj pozabila! A še vseeno me občutek sramu še kar spremlja. Ko ti namreč spodrsne, ko te gledajo prav vsi gimnazijci, ni prijetno. Pa tudi če si četrti letnik.
"Nič ni bilo, samo spodrsnilo mi je," se zlažem. Zakaj ji nočem povedati, kaj se je zgodilo prej?
"Kot vem, to ni vse." Prekleto, ve! "Glede Vicky je, kajne? Zato si zadnjič stekla v sobo."
"No, ..."
"Zakaj nama z atijem nisi povedala?" me prekine.
"Ne vem. Ni to ... sramotno?"
Mami zavzdihne, sede zraven mene, me objame in me poljubi na čelo. "Šele zdaj ugotavljam, čemu si priča. Vsa ti tri leta si morala tako trpeti zaradi njenega umora. In ko si že nehala z žalovanjem, si slišala o njej na poročilih ..."
"Bom že nekako, mami," hladno odvrnem in vstanem s kavča.
"Eleanor!" Obrnem se proti mami, ki me glede z globokimi modrimi očmi. "Je še kaj, česar ne vem? Bi se rada o čem pogovorila?"
Po kratkem premisleku odgovorim z *i*ne*i* in se vrnem v sobo. Sem namreč mnenja, da je najbolje, če grem čez to stisko ob Vickyjinem umoru sama.
In glej ga zlomka! Čim začnem delati nalogo za angleščino (še prej preverim, če so vsi zvezki res en milimeter od roba police), se spomnim načina, kako bom najbolje pomagala to stisko. S tem pa bom hkrati tudi naredila to, kar si Vicky zasluži
"Eleanor, pridi v dnevno sobo!" zaslišim mamin glas.
Vstanem s stola in se napotim iz sobe. Na kavču sedi mami, ko me zagleda, svetle lase spne v figo.
"Je kaj narobe?" vprašam.
"Sedi, Eleanor," mi odvrne in sedem nasproti nje. Ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da je mami nekoliko v skrbeh. "Iz gimnazije so mi sporočili, kaj se ti je zgodilo včeraj, da si pristala v šolski bolnici."
Oh, na to, kaj se je zgodilo, sem že skoraj pozabila! A še vseeno me občutek sramu še kar spremlja. Ko ti namreč spodrsne, ko te gledajo prav vsi gimnazijci, ni prijetno. Pa tudi če si četrti letnik.
"Nič ni bilo, samo spodrsnilo mi je," se zlažem. Zakaj ji nočem povedati, kaj se je zgodilo prej?
"Kot vem, to ni vse." Prekleto, ve! "Glede Vicky je, kajne? Zato si zadnjič stekla v sobo."
"No, ..."
"Zakaj nama z atijem nisi povedala?" me prekine.
"Ne vem. Ni to ... sramotno?"
Mami zavzdihne, sede zraven mene, me objame in me poljubi na čelo. "Šele zdaj ugotavljam, čemu si priča. Vsa ti tri leta si morala tako trpeti zaradi njenega umora. In ko si že nehala z žalovanjem, si slišala o njej na poročilih ..."
"Bom že nekako, mami," hladno odvrnem in vstanem s kavča.
"Eleanor!" Obrnem se proti mami, ki me glede z globokimi modrimi očmi. "Je še kaj, česar ne vem? Bi se rada o čem pogovorila?"
Po kratkem premisleku odgovorim z *i*ne*i* in se vrnem v sobo. Sem namreč mnenja, da je najbolje, če grem čez to stisko ob Vickyjinem umoru sama.
In glej ga zlomka! Čim začnem delati nalogo za angleščino (še prej preverim, če so vsi zvezki res en milimeter od roba police), se spomnim načina, kako bom najbolje pomagala to stisko. S tem pa bom hkrati tudi naredila to, kar si Vicky zasluži
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tale zgodba mi je vedno bolj všeč!:hugging: Res popolna je! Tako me zanima kaj se bo zgodilo v naslednjem delu. Kakšno idejo je dobila? Res ne morem vec čakati...:sweat_smile: Res si nadarjena za pisanje in zmeraj bolj se izboljšuješ! Sem lajkala in bi brez skrbi stisnila še kakšen like ampak jih na žalost ne morem...:sweat:
Pa lepo se imej!
Pa lepo se imej!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Rs mi je vsec! imas moj :balloon:
0
Moj odgovor:
Amerika945
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
On me opazi… ali pa sploh ne? Rabim pomoč 😭
Hej, rabim en nasvet… :yellow_heart:
V šoli mi je en fant všeč in res bi rada bila malo bolj povezana z njim… samo ne vem, kako naj to naredim, da ne bo preveč očitno. :sweat_smile:
Pa malo me je strah, ker se on druži s tistimi “in” puncami, ki takoj pogruntajo, kdo je komu všeč… in včasih znajo bit malo zlobne :grimacing: zato res nočem, da bi karkoli narobe razumele.
Zdaj se bliža valeta in plešem z njim🫶 in sem totalno živčna. Ful bi rada, da me vidi v lepi, samozavestni luči… ampak ne vem čist, kako naj v šoli izpadem bolj “lepa” ali pa urejena, da me sploh opazi.
Nočem pa pretiravat ali bit fake — samo rada bi bila boljša verzija sebe.
A imate mogoče kak nasvet, kako bit malo bolj samozavestna in sproščena pred fantom, ki ti je všeč?
In kako bit v šoli mal lepše urejena (frizura, obleke, energija,…), ne da zgledam, kot da se preveč trudim?
Res hvala vsakmu, ki bo pomagu :yellow_heart:
V šoli mi je en fant všeč in res bi rada bila malo bolj povezana z njim… samo ne vem, kako naj to naredim, da ne bo preveč očitno. :sweat_smile:
Pa malo me je strah, ker se on druži s tistimi “in” puncami, ki takoj pogruntajo, kdo je komu všeč… in včasih znajo bit malo zlobne :grimacing: zato res nočem, da bi karkoli narobe razumele.
Zdaj se bliža valeta in plešem z njim🫶 in sem totalno živčna. Ful bi rada, da me vidi v lepi, samozavestni luči… ampak ne vem čist, kako naj v šoli izpadem bolj “lepa” ali pa urejena, da me sploh opazi.
Nočem pa pretiravat ali bit fake — samo rada bi bila boljša verzija sebe.
A imate mogoče kak nasvet, kako bit malo bolj samozavestna in sproščena pred fantom, ki ti je všeč?
In kako bit v šoli mal lepše urejena (frizura, obleke, energija,…), ne da zgledam, kot da se preveč trudim?
Res hvala vsakmu, ki bo pomagu :yellow_heart:
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(70)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(26)
Šport me na sploh ne zanima.
(38)
