23. NOVEMBER (KO BI ŽE MORALA SPATI)
"Eleanor, pridi v dnevno sobo!" zaslišim mamin glas.
Vstanem s stola in se napotim iz sobe. Na kavču sedi mami, ko me zagleda, svetle lase spne v figo.
"Je kaj narobe?" vprašam.
"Sedi, Eleanor," mi odvrne in sedem nasproti nje. Ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da je mami nekoliko v skrbeh. "Iz gimnazije so mi sporočili, kaj se ti je zgodilo včeraj, da si pristala v šolski bolnici."
Oh, na to, kaj se je zgodilo, sem že skoraj pozabila! A še vseeno me občutek sramu še kar spremlja. Ko ti namreč spodrsne, ko te gledajo prav vsi gimnazijci, ni prijetno. Pa tudi če si četrti letnik.
"Nič ni bilo, samo spodrsnilo mi je," se zlažem. Zakaj ji nočem povedati, kaj se je zgodilo prej?
"Kot vem, to ni vse." Prekleto, ve! "Glede Vicky je, kajne? Zato si zadnjič stekla v sobo."
"No, ..."
"Zakaj nama z atijem nisi povedala?" me prekine.
"Ne vem. Ni to ... sramotno?"
Mami zavzdihne, sede zraven mene, me objame in me poljubi na čelo. "Šele zdaj ugotavljam, čemu si priča. Vsa ti tri leta si morala tako trpeti zaradi njenega umora. In ko si že nehala z žalovanjem, si slišala o njej na poročilih ..."
"Bom že nekako, mami," hladno odvrnem in vstanem s kavča.
"Eleanor!" Obrnem se proti mami, ki me glede z globokimi modrimi očmi. "Je še kaj, česar ne vem? Bi se rada o čem pogovorila?"
Po kratkem premisleku odgovorim z *i*ne*i* in se vrnem v sobo. Sem namreč mnenja, da je najbolje, če grem čez to stisko ob Vickyjinem umoru sama.
In glej ga zlomka! Čim začnem delati nalogo za angleščino (še prej preverim, če so vsi zvezki res en milimeter od roba police), se spomnim načina, kako bom najbolje pomagala to stisko. S tem pa bom hkrati tudi naredila to, kar si Vicky zasluži