UJETNIK ALI REŠITELJ?


Res je, da Peter in Lucy nista kaj dosti pazila na mlajša sorojenca... a še vedno sta imela dobro srce. Kajti tistega popoldneva se je na grad zglasil častnik njihovega rodu. Ko je prišel, sta se oba začudeno spogledala, mislila sta, da bi moral biti z Robbom. Ravno sta ga to hotela tudi vprašati ampak jima je usta zaprl s pismom, ki jima ga je položil v roke, nato je le pozdravil in odšel. Nista se kaj dosti zmenila, kam je odšel.
Dolgo časa sta samo strmela vanj, nato pa ga je Lucy odprla.V pismu pa je pisalo naslednje :

Draga Peter in Lucy,
sem Nielss osebni stražar in pišem vama prav zaradi vašega brata. Kajti, kot veste je odšel v Tiraho. Med potjo sva skupaj hodila, ko sva prišla na nekakšen čuden kraj. Bil je vikinški gozd. Nisva sploh vedela, da sva tu, pa tudi to ne da v tem gozdu ne smeva streljati ptic, da bi jih nato popekla in pojedla, saj je to zapisano v vikingškem kodeksu. Šele ko so sami prišli sem se zavedal, da bo to še hudo, saj so za kazen Robba poslali v ječo. Jaz sem se jim na srečo ognil in sem zato poslal to pismo tudi za pomoč.
Izvedel pa sem še nekaj in sicer, da je za ta dogodek izvedel tudi Gorge Storm. Najbrž ga ne poznate, torej on je tisti, ki je po ukazu vašega bratranca Jorffeya umoril očeta. Gorge je za Robba povedal njemu in sedaj ga je šel iskat. To pomeni, da se njemu ne piše preveč dobro, saj sem slišal, da ga bo ubil če ne bo predal prestola.
Zato vas v imenu njega prosim, da če se le da, se ne vmešavajte v to, jaz in lord Wet ga bova poskusila rešiti... vam pa predlagam, da se skrijete nekam v drugo deželo, dokler se ta nevihta ne bo pomirila.

Lepo vas pozdravljam Niels, Robbov osebni stražar.

Obema so se stresle roke. Bili so nemočni brez Robba in to jih bo pogubilo. Peter je rekel:,, Moramo ga rešit, ne moremo ga pustiti tam. " ,, Ja, kaj pa mi? Kam naj gremo, jaz ju nei morem voditi, ne znajdem se brez tebe." mu je dejala Lucy.
Nekaj časa je razmišljal, saj je vedel, da z njim ne morejo oditi... Nato se je spomnil ,,Z vami bo šel Hans in kuharica Sansa" Ko je to slišala se je malce pomirila, ter poiskala Ayro in Sama. Pripeljala ju je v njegovo sobo. Nato sta jima povedala za pismo. Ayra je bila takoj zelo žalostna, saj jo je bolelo, da bo morda izgubila svojega zaveznika. Zaprla se je v sobo in jokala. Samo jok je bil tisto, kar si je ta trenutek najbolj želela. Čez nekaj časa je slišala drobno trkanje. Zajela je dih. 'Le kdo bi lahko bil' si je mislila v glavi. Končno so se odprla vrata. Čez je pokukal Sam. Tudi on ne bil precej podrt zaradi tega, čutil je, da mora kot starejši brat potolažiti sestro. Zato se je le usedel zraven nje in jo nežno objel. Ayra se je obnjem počutila tokrat, močno, v nekem trenutku se ji je celo zazdelo, da sta ustvarila zavezništvo. A takoj ko je Sam opazil, da je bolje, je brez besed odšel ven. Sama je še nekaj časa strmela predse, dokler se ni zavedala, da strmi v meč. Nenadoma ji je v glavo šinila zamisel. Nadvse si je želela, da bi lahko odšla s Petrom, ampak vedela je da to ne bo možno. Zato je skovala načrt.
Počakala je do polnoči, ko luna najbolj sveti. Potem je potiho vstala in vzela meč, krilo si je že pred tem natrgala in to zašila v hlače. Nato se je splazila po hodniku do vhodnih vrat. Ko je začutila svež zrak je stekla v hlev vzela konja, ki je vedela da je najmočnejši ter odšla v noč.

Zjutraj so se zbudili zelo nestrpno. Lucy in Peter sta že čakala zajtrk, ko se jima je pridružil še Sam. Malo so se zastrmeli v prazen stol, ki je pripadal Ayri. "čudno, da Ayre še ni, po navadi je bila zmeraj prva" je rekel Peter. " Ah pusti jo ležati še " je bolj iz dolgočasja rekla Lucy. Po zajtrku pa je šel Peter v njeno sobo. Odprl je vrata in se zagledal v mučno tišino in prazno posteljo. 'Še tega se mi je manjkalo' si je dejal sam sebi in malo jezen odšel dol. Poklical je lorda Foxa in mu naročil " poiščite mi mojo sestro in to kar se da hitro" Pogledal je na uro, ugotovil je, da mora iti iskat Robba. "Lucy " je zaklical. Prišla je k njemu. " Ko se pojavi Ayra jo zakleni v sobo in naj ne poskuša zbežati" ji je na hitro dejal, saj se mu je že mudilo. Hitro se je se poslovil in odšel s konjenico.


Nihče, razen Ayra sama je vedela kam gre.
In kam je šla? Po Robba.
Jezdila je že dolgo časa po gozdu, ko je nekaj se je dotaknilo. Kriknila je. Uzrla se je za svojo ramo. Zagledala je nekaj, česar se je sama na smrt bala še v pravljicah. Bil je zmaj. Zaradi strahu ni opazila, da je zamjček še majhen in da ima nekaj v ustih.


Upam da je kaj bolj, sem še enkrat napisala in dopolnila....