Pisalnica
Prvi del bo malo krajši.:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
:sparkling_heart::sparkling_heart::hibiscus::hibiscus::hibiscus::hibiscus:
Tečem skozi gozd. Nič me ne preganja. Le jaz sem imela željo teči po gozdu. V tem gozdu bom srečala vse, razen ljudi. Noben človek še ni sem podtaknil svoje smrdljive noge! A zdaj pa mislite, verjetno, da sem jaz človek kaj?! Ne, jaz nisem človek, sem gozdna varuhinja. Iz plemena ognja. Poleg mene teče kot oglje črni volk. Pritečeva na jaso na kateri se pasejo divji konji. "Lisa!" Zakličem. K meni pride zelo mlada kobila, karamelne barve in z liso na čelu. Ima modre oči in je zelo velika. nežno zahrza, da izgleda, da mi toži. Seveda, Lisa je noseča! Kmalu bo skotila svojega prvega mladiča! "Lia! Lia!" Zasličim mamo, ki me kliče. Stečem čes visoko travo, na kateri se je začela nabirati rosa. Mama me čaka. A nenadoma iz grmovja plane Jonathan. Fant je iz mojega plemena in ima zelo svetle lase. Pramen las si je postrigel tako, da mu prikriva oko. plaho se nasmehnem. To je najlepši fant in med puncami se ne najde taka, ki ne bi bila zaljubljena v njega.
"Greva jutri jahati?" Tudi on ima konja, ime mu Modrec. "Ja, to bi bilo super! Že povsem zjutraj?" Ga vprašam. "Popolno! Ob petih se dobiva." Nato se potuhne v grmovje. Stečem k mami in se ji nasmehnem. Odhitim v svojo sobo v drugem nadstropju. Vse hiše imajo dve nadstropji ampak niso posebno velike. Običajno so v obliki želoda.
Zjutraj se zbudim nekaj minut do petih. Nimam ure, a mi varuhi imamo nekako vgrajeno uro. Jonathan že čaka. Greva po svoja dva konja in že tečeva. "Greva na rob gozda?" Vprašam. "Si nora?! Ne! Tja ne smemo!"
"Vem, samo malo prosim." Pogleda me in ustavi konja. "Lia, tam je prenevarno! Ne. Okej?" Še preden utegnem odgovoriti zaslišiva pok. Ti ljudje so nori! Včasih streljajo v gozd, ker sami ne morejo noter in včasih ubijejo žival. Zdaj so zaznali najino premikanje. Spogledava se in obrneva konja ter se pognala v gozd. Streli so nama grozili, a vendar sva preživela.
:sparkling_heart::sparkling_heart::hibiscus::hibiscus::hibiscus::hibiscus:
Tečem skozi gozd. Nič me ne preganja. Le jaz sem imela željo teči po gozdu. V tem gozdu bom srečala vse, razen ljudi. Noben človek še ni sem podtaknil svoje smrdljive noge! A zdaj pa mislite, verjetno, da sem jaz človek kaj?! Ne, jaz nisem človek, sem gozdna varuhinja. Iz plemena ognja. Poleg mene teče kot oglje črni volk. Pritečeva na jaso na kateri se pasejo divji konji. "Lisa!" Zakličem. K meni pride zelo mlada kobila, karamelne barve in z liso na čelu. Ima modre oči in je zelo velika. nežno zahrza, da izgleda, da mi toži. Seveda, Lisa je noseča! Kmalu bo skotila svojega prvega mladiča! "Lia! Lia!" Zasličim mamo, ki me kliče. Stečem čes visoko travo, na kateri se je začela nabirati rosa. Mama me čaka. A nenadoma iz grmovja plane Jonathan. Fant je iz mojega plemena in ima zelo svetle lase. Pramen las si je postrigel tako, da mu prikriva oko. plaho se nasmehnem. To je najlepši fant in med puncami se ne najde taka, ki ne bi bila zaljubljena v njega.
"Greva jutri jahati?" Tudi on ima konja, ime mu Modrec. "Ja, to bi bilo super! Že povsem zjutraj?" Ga vprašam. "Popolno! Ob petih se dobiva." Nato se potuhne v grmovje. Stečem k mami in se ji nasmehnem. Odhitim v svojo sobo v drugem nadstropju. Vse hiše imajo dve nadstropji ampak niso posebno velike. Običajno so v obliki želoda.
Zjutraj se zbudim nekaj minut do petih. Nimam ure, a mi varuhi imamo nekako vgrajeno uro. Jonathan že čaka. Greva po svoja dva konja in že tečeva. "Greva na rob gozda?" Vprašam. "Si nora?! Ne! Tja ne smemo!"
"Vem, samo malo prosim." Pogleda me in ustavi konja. "Lia, tam je prenevarno! Ne. Okej?" Še preden utegnem odgovoriti zaslišiva pok. Ti ljudje so nori! Včasih streljajo v gozd, ker sami ne morejo noter in včasih ubijejo žival. Zdaj so zaznali najino premikanje. Spogledava se in obrneva konja ter se pognala v gozd. Streli so nama grozili, a vendar sva preživela.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zeloooo zanimiv del! Sigurno spremljam in komaj čakam na drugi del! :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Lp,
MM12
Lp,
MM12
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
spremljam
ps: dobra zgodba
ps: dobra zgodba
0
Moj odgovor:
Sram me je
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Stiska in ne znam se odpreti ljudem
Zadnje čase doživljam zelo veliko stisko zarafi pritiska v šoli saj mi nič več ne gre zato so thdi moji treningi odbojke slabši. problem je ker vedno ko se poskušam pogovoriti z ljudmi o mojih čutvih se potem počutim zelo ashamed in me je sram in to obžalujem. zgodilo se je, da sem se zelo slabo počutila na treingu odbojke in je to trener opazil in me vprašal kaj je. vsedla sem se in se z njim pogovarjala in mi je svetoval in pomagal in zdaj se počutim cel čas sramotno pred njim. zahvalila sem se mu 3x a vseeno me je sram in ne vem zakaj samo čudno je, zvija me v trebuhu ker sem mu to povedala. ne vem kako se naj soočim z njim. odbojko treniram zdaj drugo leto in dejansko nikoli nisem izvedela kdaj ima rojstni dan tako da kak je normalen način da vprašam kdaj ma rojstni dan ko bom na samem z njim da se mu zahvalim nekako?
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(38)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(57)
Nič posebnega , že vse vem.
(20)
