Ojla.
Tukaj je že 3. del! Če bi radi kaj spremenili povejte.

Čez teden dni se je odvijala nogometna tekma. V moštvu rdečih je igrala Lily. »Pozdravimo trenerja Candlerja z njegovimi rdečimi. Na drugi strani je Morgan. On vodi modre!« Ob vsaki napovedi so gledalci glasno zaploskali. Lilyjin soigralec Andy je odhitel na gol. »In žogo imajo modri! Ali bo žogo Andy ustavil? Jaaaaaaa!!!!!!!!!!!! Ustavil jo je! Podal jo je Evansovi! To dekle je res nadarjeno! Na ekranu imate posnetke kako je igrala na prejšnjih tekmah! Izmaknila se je modrim! AHA! Rumeni karton za naše nebo. Ogenjčki držijo žogo! Evansova strelja! Jo bo Alex zadržal? Zadela je!!!!!!« Tako so igrali naprej. Pet minut pred koncem tekme si je vratar rdečih zvil gleženj. Z zadnjimi močmi je žogo podal Lily. Ta je pritisnila na gas. »Levo, desno, levo… Vau! Pa to je neverjetno! Kako ga šiba! Ja, ja! Kar tako naprej! Golll! Golll!!!!! Rdeči so zmagali! Še ena zmaga Lily Evans!« se je napovedovalec drl v mikrofon. Lily je pretekla zmagovalni krog okoli igrišča. V množici je zagledala Tinkaro. Nasmehnili sta se. Na igrišče so se vsuli igralci. Med njimi je bil tudi bled, suh fant. »Pozdravljena. Jaz sem Severus Snape. Bi se mi podpisala na žogo?« jo je predrzno vprašal. »Seveda!« je pristala in izvlekla flumaster. »Dobra igra.« »Hvala. Za to živim.« mu je pojasnila. »Jaz nisem navdušen športnik. Na tekmo sem prišel zato, da bi videl slavno Lily.« jo je podražil. Lily ga je nežno sunila v ramo. Tako sta se pogovarjala in smejala. Do njiju je prišla Tinkara. »Lily…. Domov morava.« jo je opomnila. »Ok. Se še kaj vidiva Severus Snape.« in že se je zavihtela na rolko. Skupaj sta se odpeljali do Lily. »Kako ti je šlo?« jo je vprašal oče, ki je navdušen nad nogometom. »Namazali smo jih!« je bila njegova hčerka navdušena. »Čestitam! Tebe in Tinkaro peljem na tortico!« Zvečer je Tin prišla domov. Sanjala je… Nič. Trda tema. Pa še res je bila povsod. Ko se je zjutraj zbudila je še enkrat hitro ponovila snov za današnji test. »Tako. Danes bomo pisali test.« je učitelj najavil ter razdelil pole. Ulomki, seštevanje… Nič lažjega! Ravno se je zatopila v test, ko jo je Andy dregnil. Podal ji je listek. Na njem je pisalo: Jaz nič ne znam! Obrnila je listek. Na prazno stran je hitro napisala pravila reševanje. Podala mu ga je. Andy je listek odprl. Ravno takrat je učitelj dvignil pogled. Zagledal je Andyja. Stopil je do njega. V manj kot pol sekunde je Andy že bil brez testa. »1« je naznanil. Vsi so pogledali učitelja in ''goljufa''. Učitelj je pogled spustil na listek. »Čakaj! To pa ni tvoja pisava. »Mamina.« se je zlagal. Toda njegov pogled je ošinil dekle pred njim. »Lahova?« je učitelj nejeverno vprašal. »Res ni ona kriva. Med odmorom mi je dala listek. Prosil sem jo če mi napiše pravila, da bi si jih laže zapomnil.« je dalje lagal. Tinkara ni vedela ali naj bo hvaležna ali besna nanj. Učitelj je po premisleku dejal: »To pa je druga zgodba.« Odšel je do Tinkare. A, ji ni vzel testa. Nekaj časa je pred njo samo stal nato pa odšel pred razred. Zazvonilo je. Njo pa je grizla slaba vest. »Učitelj se lahko pogovoriva?« je prestrašeno vprašala. »Ja, seveda!« se je strinjal. »Andy vam je lagal. Med testom sem mu dala listek.« je zdrdrala. »Lahova… Tega od tebe nisem pričakoval. Ampak si bila pogumna, da si mi povedala zato ti ne bom dal ena.« se je odločil. »Hvala vam!« se je zahvalila ter stekla iz razreda. Ko je zagledala Lily se je njena prijateljica smejala. »Kaj je?« jo je radovedno vprašala. »Čez en mesec imaš rojstni dan. In že vem kaj ti bom dala.« je Lily pojasnila. Skupaj sta odšli iz šole. V izložbi sta zagledali slušalke. Seveda sta jih takoj kupili. »Lily?« je Tinkara dejala. »Ja?« »Veš, da si mi kot sestra?«