*i**b*Lawrie*b**i*
Z mešanico besa, žalosti, obupa in olajšanja sem Coral sledil v sobo. Sedla je na posteljo in se zazrla v svoja kolena, jaz pa sem se ulegel na preprogo. Dolgo časa sva bila čisto tiho, nato pa me je Corrie opravičujoče pogledala.
"Amm, Lawrie," je obotavljaje začela. "Ve, da ti gredo Arnold, Geraldine, Marcus in Tom na živce, ampak... Malo... Oprosti, ampak malo se bo moral zadržati, sicer ti bodo zagrenili življenje."
"Saj so mi ga že," sem zarenčal. "Poleg tega so bili oni prvi nesramni, ko sva prišla sem."
Coral ni bila videti čisto prepričana. "Amm, žal mi je, da te moram na to spomniti, Lawrie, ampak... Geraldine in Arnold sta želela, da ju kličeva mami in oči... Ti pa si jima zabrusil, da ni šans."
Prhnil sem. "In dobro vesta, zakaj. In tudi ti dobro veš, zakaj. Ta dva človeka, celo podobna jima nista, ne po značaju in ne po videzu, naj nama bi lepo nadomestila starša. Super, ja! Skakal bom od veselja! Marcus in Tom pa naj bi nama bila za nova brata namesto Marie in Olliyja. Ni šans!"
Coral me je ves ta čas poslušala, z očmi še zmeraj uprtimi v kolena. Ko sem končal, ni spregovorila, zato nisem imel volje, da bi govoril naprej. Po približno desetih minutah pa je končno odprla usta. "Lawrie," je previdno začela. "Zakaj pa... Je spet hotela stikati po tistem predalu?" Ko sem prikimal, je nadaljevala: "Kaj je sploh notri? V teh dveh letih mi nisi povedal. In... Zakaj ga Geraaldine ne more odpreti?"
"Ker se odpre le na določen način, ki ga Geraldine, upam, ne pozna," sem razložil in jo za roko povedel v svojo sobo.
"Kaj pa se zgodi, če ga Geraldine poskusi odpreti?"
"Nič. Ne odpre se. Odpre se le, kadar..."

Pokleknil sem pred predal in nanj položil tri prste. Vrata predala so se razkrojila in kot zoglenel kupček oglja padla na tla. Coral je počepnila obme. "Kaj... Je to... Je to... Zakaj... Kako si... Je to tista mamina ogrlica, ki jo je vedno nosila in se je nismo smeli dotkiati?" Iz predala je vzela ogrlico z belo - sivim obeskom in črno verižico ter si jo obesila okrog vratu. "Jo lahko imam? V spomin... Na mami?" Pri besedi "spomin" se ji je glas prelomil, a sem kljub temu vedel, kaj je rekla potem. Debelo sem pogoltnil in se zazrl v predal. "Ja," sem naposled rekel. Vedel sem, da moram vsaj nekaj dati tudi njej. Vedel sem, kako se počuti. Še huje ji je kot meni. Ko se je zgodila nesreča, sem bil jaz star tri leta, ona pa osem. Vse skupaj je doživela veliko bolj intenzivno kot jaz. Pravično je, da ima vsaj nekaj. Tudi ona je ena izmed dveh zadnjih članov družine White.

S praznim pogledom sem zijal skozi okno. Ko je Corrie zapustila sobo, je nisem videl. Ko pa sem dvignil pogled k vratom, pa sem skozi špranjo med vrati in podbojem zagledal, kako je obesek dvignila bliže k očem in kako je nanj kanila debela solza.