*i**b*Albus*b**i*
Nisem si mislil, da jo bom opazil tukaj.
Na Prečni ulici.
Nisem si mislil, da bom tu spoznal dekle, ki mi bo osvojila srce.

"Hej, Albus, imaš pero?" me je vprašala Lily. Pravkar smo se vrnili s Prečne in smo v Počenem kotlu čakali na mami, očija, strica in teto, ki so srečali sošolca in prijatelja z bradavičarke ter njegova otroka. Sošolcema je ime Dean in Loona, za priimek nisem popolnoma prepričan, ampak mislim, da se pišejo Thomas. Njun sin je, če se ne motim, Jack, hčerka pa Eve. No, ja. Nisem imel peresa, ker sem ga pozabil kupiti. Hotel sem ji to povedati, ko je nenadoma uperila svoje rjave oči vame in mi rekla: "Poglej tisto deklico. Po mojem ne more v Počeni kotel, ker ga njena mama ne vidi." Pogledal sem skozi okno. In jo zagledal.

Imela je dolge, valovite zlate lase, ki so ji zaradi vetra od glave plapolali kot zastava, a je bilo videti tako ljubko, da sem komaj pogledal, kakšne ima oči. Od daleč se ni videlo, moral bi stopiti tja. Potem pa še njena postava: drobna, vitka, tako suha, da je bila videti, kot da jo bo odpihnil veter.

"Albus." Odtrgal sem pogled od dekleta pred Kotlom in se obrnil k Lily, ki me je opazovala z rahlim, posmehljivim nasmeškom. "Pojdi tja in ji pomagaj." Hotel sem reči *i*ne*i*. Hotel sem reči *i*tvoja sošolka bo, ti ji pomagaj*i*. Hotel sem reči *i*kaj pa misliš, da si, da mi lahko takole ukazuješ*i*. Pa nisem. Ničesar od tega nisem mogel reči. Zato sem globoko vdihnil, izdihnil in se odpravil proti tisti zlatolaski, proti dekletu, ki mi je osvojilo srce.