ojla! tukaj je 21. del! preden začnete brati pa bi vas prosila, da če vam je zgodba všeč in pa, tudi če vam kaj ni všeč mi to pač povejte, komentirajte. vaši komentarji mi dajejo moč, da pišem. veliko bi vas reklo, da pišemo zase, ne za druge. to je res, ampak bo vsak pisal še raje, če bo nekomu zgodba všeč. res vam hvala, če se potrudite in komentirate!
GINNY
Doma sem kuhala kosilo, Teddy je bil pri Andromedi, Harry pa v službi. Jaz sem imela prosto, saj sem si na zadnji vaji zlomila kost in je zmanjkalo zdravila tako, da moram nogo zdraviti na bunkeljski način, dokler ne dobijo lusk himalajskega zmaja in zvarijo novo zdravilo. Zavzdihnila sem. Pogrešan Quidditch. Ravno, ko sem razmišljala kako blizu je Siriusova smrt in kako potrt je zaradi tega Harry je Hedwig potrkala na okno. V kljunu je imela pismo od Minerve. Ker je bilo naslovljeno name in na Harryja sem se odločila, da ga še ne odprem. Ob enih je domov prišel Teddy, ki je bil navdušen, saj mu je Andromeda danes pred odhodom domov prebrala dve pravljici namesto ene. Ko sva se poslovili se je Teddy usedel za mizo in začel barvati svoje pobarvanke. "Kateri zgodbici pa sta danes prebrala?" Sem ga vprašala. Teddy mi je seveda navdušeno odgovoril. "Zgodbo o tleh blatih in zgodbo o poskočnem kotlu." Zavzdihnila sem. Teddy je sicer oboževal povest o treh bratih, ampak sem mi ni zdelo, da bi jih smel brati. Danes bosta na kosilo prišla še Ron in Hermiona, zato je imel Harry določeno, da iz službe pride do pol dveh. Pet minut do pol druge je v kuhinjo prišel Sirius. "Dolgo te ni bilo." Sem rekla. "Spotoma sem šel še do žrebokluna." Je odgovoril. Šel je namreč na Bradavičarko. Poklicali so ga, ker je en izmed študentov ponesreči skozi predor prišel v besnečo brunarico, on pa je bil edini, ki ga poleg tistega študenta vrba Mesarica ne.... No, zmrcvari. Čim je Teddy zaslišal najmanjši zvok je stekel do vrat. Naučil se je prepoznati, kdaj pride Harry. Hedwig, ki je ta čas sedela na vrhu kletke pa je zletela za njim. Nasmehnila sem se. Harry vedno dobi enak pozdrav, ki ga vedno skoraj prevrne. Oziroma večinoma. Včasih ga prevrne. Čim odpre vrata z ene strani na njega skoči Teddy, z druge pa mu na ramo zleti Hedwig. Tokrat se je že zelo nevarno zamajal in oba s Siriusom sva se na ves glas zasmejala. Ko mu je nekako uspelo odložiti torbo je Teddyju rekel, naj gre po pobarvanke in mu pokaže, kaj je danes naredil, Hedwig pa vrgel seme, da je bil prost. Ko je v miru sedel za mizo sem mu rekla, naj odpre pismo. Začel je brati.
"Pozdravljena!
Pišem vama, saj je sedaj uradno, da bomo na Bradavičarki odprli hodnik v spomin na vse, ki so se borili v Veliki vojni za Bradavičarko. V čast hodniku in vsem, ki bodo v njem. Naprošam vaju, da bi imela na proslavi govor, prav tako Ron in Hermiona."
Čudno je bilo slišati, kako nas kliče po imenu ampak sem se že precej navadila. Takrat sta prispela Ron in Hermiona. Teddy je zopet stekel do vrat. Čim sta prišla v kuhinjo smo hkrati rekli: "sta dobila pismo?" Vsi smo se zasmejali in pokimali.
HARRY
*dva dni pozneje*
Danes je proslava. Ugotovil sem, da še malo, pa mi bo Ginny vsak dan določala kaj naj oblečem. Imel sem že modro kratko majico in kavbojke, ki so čisto v redu, pa je še preden me je videla rekla: "ne. Zlikala sem ti črn suknjič in hlače." Ni fer! Ko smo bili vsi pripravljeni smo se udejanjili k Ronu in Hermioni, ker sta onadva živela bližje postaji. (Pripis pisateljice: zdajle sem takoooooooo sad, ker gledam HP 6 in je Dumbledore ravno umrl:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:.) Od tam smo šli peš na King's Cross. Za vse, ki so se želeli udeležiti proslave so organizirali ekspresni vlak na Bradavičarko, saj je sredi poletja. "Že dolgo nisem bil tu." Je rekel Sirius, ko smo sedeli na vlaku. "Ne vem, ali je čudno ali normalno. Doma je čudno, ker ne gremo na vlak tu pa je čudno, ker gremo." Je pripomnila Hermiona. "Mislite, da bo hrana?" Mislim, da ni treba razlagati, kdo je bil to. Če pa res ne veste: Ron. Jaz sem se samo naslonil nazaj in užival. Vračam se na kraj, ki je bil vrsto let moj dom. Nekaj časa smo bili v kupeju, potem pa sem se odločil, da grem malo na sprehod po vlaku. Ron in Hermiona sta šla z mano. Videli smo veliko ljudi, iz časov, ko smo hodili na Bradavičarko. Seamus, Luna, Neville, Dean, Parvati & Padma, na Ronovo žalost Lavender (začela je obvladati urok za priklic pajkov), Katie... Kmalu smo prišli do konca, kjer je bil nekakšen balkon. Stopil sem na balkon in se naslonil na ograjo. Hermiona se je vsedla na klop, Ron pa ostal med vrati. "Pogrešal bom vse skupaj." Sem rekel. "Kaj?" Je seveda zanimalo Rona. Hermiona je ugotovila, kaj mislim. "Bradavičarko. Nevarnost. Mislim, v službi sem seveda v manjših nevarnostih, ampak najhuje kar bi se mi lahko zgodilo, da bi me morakvar zamenjal za zločinca. Predvsem bom pogrešal to, kako smo vedno veljali za tiste, ki so delali težave. Ki so padli v težave." Vsi smo se zasmejali. "Mi nismo iskali težav težave so iskale nas." Sem še dodal. "Tudi sam sem se vedno spraševal kako smo v vse slabo vpleteni profesorica." "Pravzaprav je kar zabavno to- kršiti pravila." Vsi smo se začeli smejati kot nori. "Veš kaj sem si končno zapomnil Hermiona?" Sem vprašal. "Kaj?" Izvlekel sem palico, zamahnil in rekel: "oculus reparo." In očala, ki sem jih imel tokrat zlomljena zaradi malega Teda so se zacelila. Vsi smo se začeli še bolj smejati. Takrat je prišel Neville. "Harry?" Je vprašal. "Ja?" "Pred nekaj časa si naredil nekaj, kar si pozabil. Ampak jaz in še nekaj drugih ni. Čakali smo te." Ni mi bilo jasno, o čem govori. Obrnil sem se. V roki je držal nekdanje kovance DA. Odmaknil se je. Za njim je stala celotna Dumbledorjeva armada!!! "Čisto sem pozabil, da sem nastavil nov datum!"