hoj! tu je del, ki ste ga vsi nestrpno čakali. konec je morda malo žalosten, sama sem pred tem ravno na tik toku poslušala zelo žalostno pesem v Fredovo čast in zato še zdaj zelo jokam... ampak tu je nov del!
GINNY
Živčno sem sedela v svoji nekdanji sobi med tem, ko mi je Luna s palico urejala frizuro. Ko je končala je Hermiona potrkala na vrata. "Hej. Kako si? Ravno sem bila pri Harryju. V opozorilo: njegovi lasje ne bodo urejeni." Vse smo se zasmejale. Nobena ni pričakovala, da bodo urejeni. "Prinesla pa sem ti eno predčasno bunkeljsko darilo." Podala mi je vrečko. Ni mi bilo jasno, kaj so predmeti notri. Neki čopiči veliko mehkejši od navadnih, škatlice v katerih je bila neka tekočina kožnate barve in škatlice s strjeno roza tekočino. Zraven je bila še škatlica z roza prahom, ki je izgledal moker in oblikovan. "Hermiona, kaj pri zmajevih luskah je to?" Sem jo vprašala. "No... Bunkeljni to kličejo make up. Daj, ti pokažem." Začela je. Bila je veliko boljša, kot bi mnogi pričakovali. Ko je končala sem bila čudovita. Barve so se super ujemale z vsem ostalim. (Izgledalo je nekako takole: https://pin.it/5xffCnL samo, da seveda na Ginny). "Še pol ure." Sem živčno rekla med tem, ko se je Hermiona čarovnije lotila še na Luni in nato sebi. ( https://pin.it/2OXbWvW ). Kmalu je bilo samo še petnajst minut.
HARRY
Pogledal sem na uro. Še petnajst minut. Živčno sem začel tapkati po mizi. Kmalu sta vstopila Ron in Neville. Bila sta pripravljena. "Harry, iti moramo." Prikimal sem. Živčno sem vstal in še enkrat preveril, da imam kravato zavezano pravilno. Ko sem vstopil v šotor je bil ta čudovito okrašen. Glasba se je razlagala povsod. Vsi so se posedli, jaz pa sem v spremstvu Nevilla in Rona šel v sprednji del šotora. Glasba se je spremenila v poročno koračnico. Takrat je prišla Ginny. Izgledala je... Izjemno. Tako vesela, tako odločno, tako... Čudovito. Nisem mogel verjeti, da se to dogaja. Ginny je v spremstvu Hermione in Lune prišla do mene. Čarovnik, ki smo ga najeli je začel govoriti. "Danes smo se z velikim veseljem tu zbrali, da zapečatimo zvezo Harryja Jamesa Potterja ter Ginevre Molly Weasley. Zato, da ju združimo za vedno. Harry James Potter, ali potrjuješ, da ljubiš Ginevro Molly Weasley in bi zanjo šel naravnost pred palico Avade Kedavre?" Je vprašal. "Ja." Sem rekel in prikimal. "Ginerva Molly Weasley, potrjuješ, da ljubiš Harryja Jamesa Potterja in bi za njega šla naravnost pred palico Avade Kedavre?" "Ja." Je rekla Ginny in se nasmehnila. Potem sva se prijela za roke. Čarovnik je okoli njih pričaral bel trak. Vsi v šotoru so dvignili palice in nad nama ustvarili žarečo, zlato kroglo, ki je pretrgala trak, se prepolovila in polovica je odšla v Ginny, polovica pa vame. Iz nekdanjega belega traku so priletele zlato- bele grlice. "Razglašam, da sta združena in bosta zmeraj našla en drugega, brez kakršnegakoli Accia." Je zaključil. Potem smo začeli plesati. Nisem mogel verjeti. Občutek sem imel, da bi moral biti še majhen deček, da to tudi sem. Vedno, ko sem videl kakšne članke o meni je bilo tako... Čudno. A bil sem srečen. Bil sem srečen, saj sem bil za vedno združen z Ginny. Ko je bilo le še nekaj ljudi sem odšel v sobo, da bi vzel darilce, ki sem ga pripravil za Ginny. Ko sem stal na hodniku sem zaslišal nekoga jokati. Prihajalo je iz nekdanje sobe dvojčkov. Ko sem vstopil sem našel Georga, ki je sedel na postelji in zrl v sliko njega in Freda. Po licih so mu polzele solze. "Kako ti je uspelo? Kako si šel naprej?" Me je vprašal. "Ves čas... Vsi ti družinski člani, vse te smrti, ravno pred tvojimi očmi. Pa te nikoli nihče ni videl jokati dlje kot mesec. Minili sta že dve leti ampak... Ni bil samo moj dvojček. Bil je moj najboljši prijatelj, idol, bil je druga polovica mene." Je govoril George. "Bilo je težko." Sem mu odgovoril. "Morda me res niso videli jokati več kot mesec, ampak v resnici... Še leta sem se krivil za njihovo smrt, za to, da nisem kaj ukrenil. Ampak Ginny, Ron in Hermiona so mi pomagali spoznati, da to ni res. Naredil si vse, kar si mogel." Ker sem sam večkrat bil na istem sem preprosto vedel, kaj moram govoriti. Vedel sem, da sem takrat želel biti spet majhen otrok in mi je pomagalo, če so tudi govorili tako z mano. "Fred ne bi želel, da jokaš za njim. Hotel bi, da v njegovo čast izvedeš nekaj poslovilnih potegavščin še za ostale profesorje na Bradavičarki nato pa živel naprej, z dobrimi spomini nanj, ne solzami v očeh."