zdravo , nov delček:kissing_heart::kissing_heart:

Poglavje 3: Kamen brez sence
Zrak v Živi knjižnici je bil gost in težak, kot da bi se sprehajali po snu, ki se noče razbliniti. Od trenutka, ko so se strani knjige same od sebe obrnile in prikazale zemljevid do Zapečatene dvorane, se je prostor spremenil. Knjige so umolknile. Stene so bile tišje kot grob.

»Moramo slediti poti,« je rekla Ginny, čeprav je njen glas zvenel tuje – nekoliko globlji, kot bi govorila hkrati še z nekom drugim. Glas, ki ji je prej šepetal v glavi, je zdaj tlel nekje v njej, kot zarod misli, ki še ni povsem oblikovana.

Spustili so se skozi nizek prehod, ki ga je odprla knjiga. Pod njimi je zaškripal kamen, prekrit z žlahtnim prahom stoletij. Sledil je dolg, v spiralo zavit hodnik, ki se je spuščal navzdol. Stene so bile žive – pulzirale so s svetlobo v isti barvi kot knjiga: oranžno-rdeči žar, kakršen je videti le v trenutku med prvim ognjem in popolnim uničenjem.

Na dnu hodnika jih je pričakala dvorana. Velika, razpokana, temačna. Sredi nje pa je stal kamen – visok do pasu, črn kot noč, zglajen in hladen.

A ni bil navaden kamen. Njegova površina ni metala nobene sence. Ko je Harry dvignil palico in izrekel »Lumos«, je svetloba zdrsnila po njem – brez odboja, brez odziva. Kot bi jo pogoltnil.

Hermiona se je previdno približala in zašepetala: »To ni stvar. To je... vrata. Vrata iz antične magije, ki delujejo le, če...«

»Če kaj?« je vprašal Ron.

Ginny je že stala pred kamnom. Njen srčni utrip je bil zdaj sinhroniziran z ritmom prostora. V prsih jo je žgalo. Knjiga v njenih rokah je zdaj gorela. Ne s plamenom, ampak z vročino spomina.

»Če si pripravljen izgubiti nekaj, kar ti je najbolj dragoceno,« je dokončala.

Preden bi jo kdo lahko ustavil, je položila dlan na kamen. Njene oči so se razširile.

V trenutku ni bilo več dvorane.
Ginny je stala sama, v temi. Samo ona. Brez zvokov, brez topline. Čutila je le eno stvar: strah.

Nato se je prikazal prizor. Mladost. Bradavičarka. Harry – krvav, ranjen. Boj. Ona – nemočna. Njeni kriki – neslišni.

Potem James, njen najstarejši sin – izginil v dimu.
Lily – jokajoča.
Albus – s pogledom, ki govori: Zakaj me nisi zaščitila?

Ginny je padla na kolena. Srce se je sesulo. Telo ji je zadrhtelo, a razum ji je rekel, da to ni resnično. To je preizkus.

A občutki so bili preveč živi.

Glas v njej – tisti stari, ženski glas – je zdaj govoril jasno:

»Pogum ni odsotnost strahu. Pogum je spoznanje, da boš morda izgubil vse... pa vseeno greš naprej.«

Ginny je zaprla oči. Globoko vdihnila. In nato rekla: »Če je to cena, jo sprejmem.«

Ko jih je dvorana spustila nazaj, je Ginny stala nepremično, njen obraz pa je žarel – ne več le s svetlobo knjige, temveč z nečim globljim. V očeh je imela nekaj, kar ni imela še nikoli:
pogled tiste, ki je videla svojo največjo izgubo – in jo sprejela.

Za njo se je kamen razprl.
Druge preizkušnje so čakale.



To je to, čakala bom komentarje:stuck_out_tongue::stuck_out_tongue:
Roko