Ko je Elena zapustila hotel, je bilo kot da so lučke, ki so jo spremljale skozi vse dni, postale del nje. Vsak korak, ki ga je naredil na poti proč od tega čarobnega kraja, je bil poln hvaležnosti in miru. Ni več iskala zunanjega sveta za svojo srečo, saj je vedela, da jo nosi v sebi. Hotel, z vsemi svojimi svetlečimi lučkami, je bil odsev njene notranje preobrazbe, ki se ji je zgodila.

Potem ko je zapustila gostilno, je Elena čutila, da njeno srce žari v barvah, ki so jih prej simbolizirale lučke. Rdeča je bila zdaj del njene ljubezni do sebe, modra je predstavljala notranji mir, ki ga je našla, in zeleno upanje, ki je zdaj rastoče, je vodilo njen pot naprej. Rumene lučke, ki so bile pred tem vedno povezane z nakupom, so zdaj pomenile nov začetek. Ko je stopila iz gozda in se podala nazaj v svet, je bila pripravljena, da sprejme vse izzive in lepote,ki jih življenje ponuja. Elena je zdaj hodila s svežim pogledom na svet, kjer ni bila več obremenjena s preteklostjo ali strahovi prihodnosti. Hotel in njegove lučke so ji omogočili, da se je poglobil v svoje občutke, da je razumela, kdo je, in da je popolnoma sprejet. Ni več iskala potrditve zunaj sebe, saj je vedela, da je kar je.


En dan, ko je sedela v parku, je opazila, kako so otroci, ki so se igrali okoli nje, nosili svojo lastno svetlobo, vsak na svoj način. Nekateri so se smejali, drugi so raziskovali svet, vsak je bil v svoji barvi, polni upanja in veselja. In takrat je Elena razumela, da smo vsi kot lučke v tem svetu, ki s svojo svetlobo ustvarjamo svet.

Ko je pogledala nazaj na hotel v gozdu, je vedela, da se bo vedla tako kot so ji pokazale lučke.