Ko je Elena odprla omaro je zagledala nekaj, kar ni moglo biti res. Znotraj omare je bila majhna, zamegljena slika – obraz, ki je bil podoben njenemu, vendar starejši, in oči, ki so jo strmele z nezaupanjem. Elena je zadrževala dih, njen srčni utrip pa je začel naraščati. Slika je bila nekoliko zamegljena, kot da je bila posneta pred mnogimi leti, vendar jo je občutek, da je poznala tega človeka, preplavil z grozo.

Njene roke so se tresle, ko je sliko obrnila. Na hrbtni strani je bil zapis, a besede so bile zamegljene, kot bi jih zapisala oseba v naglici. Ni mogla razumeti, kaj piše, vendar je imela občutek, da je nekaj, kar bi ji moralo biti zelo jasno. Nenadoma je zaslišala korake zunaj sobe – Nika je bila nazaj. Elena je sliko hitro sklonila in zaprla omaro, srce pa ji je še vedno močno udarilo.

Nika je vstopila v sobo

"Ja, vse je v redu," je zamrmrala, a njene misli so begale v vse smeri. Zakaj bi Nika imela to sliko? In kdo je ta skrivnostni obraz na njej?

Nika je opazila, da Elena ni popolnoma prepričana, vendar je le namignila, da ni nič narobe. Njen pogled je bil nekoliko preveč izurjen, kot da bi vedela, da Elena nekaj skriva. "Zelo pozno je," je rekla, medtem ko je odstranila jakno. "Mislim, da bi bilo najboljše, da greva spat. Preveč stvari se dogaja, da bi jih razpravljali.

Elena ni imela srca, da bi Niko postavila na pravo mesto, čeprav so ji misli begale. Nika je v sobi zaklenila vrata in se odpravila proti kopalnici. Elena pa je obsedela na robu postelje, srce ji je še vedno razbijalo. Slika in zapis na hrbtni strani sta jo preganjala. Bilo je nekaj, kar ji ni dalo miru – Nika ni bila povsem iskrena, to je čutila.


Tiho je vstala, previdno odprla vrata in se prikradla proti omari. Ko jo je odprla, je slika spet čakala, rahlo svetleča v temi. Elena je zadrževala dih, ko je sliko obrnila, in tokrat je uspela prebrati napis na hrbtni strani: "Nikoli se ne spomniš." Besede so jo zbegale in postalo jo je strah.

Elena je zgrabila sliko z rokami, ki so se ji tresle. Besede na hrbtni strani so odmevale v njenem umu, kot šepet, ki se ne more izginiti. "Nikoli se ne spomniš."

Iz omare je prišla majhna kaplja vlage, ki jo je pocedila po dlani. Elena je
V hipu je zaprla omaro

Ravno takrat je Nika je vstopila v sobo, ko je Elena še vedno tiho sedela na robu postelje, srce ji je bijelo v prsih. "je vse v redu?" je vprašala z rahlim nasmeškom, ki je deloval nekoliko preveč umetno. Elena je hitro prikimala, vendar so se njene oči skrivale za tančico dvoma.
"Ja, vse je v redu"

Nika je zaznala, da nekaj ni v redu. Njen nasmeh je bil še vedno prisoten, v njenih očeh je bilo nekaj, česar Elena ni mogla prezreti. Nekaj ​​groze, nekaj, kar je postalo vse bolj očitno. Zdi se, da je Nika čakala, da bo Elena naredila naslednji korak, vendar Elena tega ni mogla storiti. Čutila je, da bi bilo prepozno, da bi spet postavila vprašanje. In vseeno je nekaj v njej vedelo, da to ni končano.

Ko je Nika sklonila pogled, kot da bi nekaj hotela je Elena iz sobe pobegnila v hodnik, vendar je nenadoma vstopila v temen prostor. Zidovi so se začeli premikati, hodnik je postal neskončen, a Elena je bila prepričana, da je tam nekaj. Bilo je nekaj, kar jo je sledenje vodilo. Ko je pritisnila na vrata nekega starega prostora, se je odprla. V notranjosti je bila mračna slika stene, ki je kar naprej spreminjala vzorce.

Ko je stopila v prostor, je občutila nenaden pritisk na prsih. Zrak je postal gost, težek, skoraj da ni pustil dihati. Takrat je zaslišala za svoj zvok korakov. Ni si drznila obrniti glavo, vendar ji je bilo jasno, da ni sama. "Zakaj bežiš?" je slišala glas za seboj. "Tvoji spomini so tukaj. Zdaj je čas, da se vrneš."

Obrnila se je in potem...

se nadaljuje upam da vam je bil všeč:wave::grin::thumbsup: