Ta del vsebuje nekaj kletvic. ce koga to prevec moti... je to njegov problem hahah

Draga Hermi, ne veš kok sm vesela, da si del mojga zivljenja in kok sm hvaležna za usak tvoj komentar, ki mi kar pogreje srce. Ta del posvečam tebi. <33

Hazel
https://www.youtube.com/watch?v=SRK9kTXBw4Q

Sedim v kotu in si v tišini zvijam cigareto. Ne da se mi vpletati v še en prepir, ki so ga začeli fantje. Preveč sem utrujena.
S pogledom zaplavam po prostoru. Zbrani smo v kleti gostilne, ki je v lasti človeka s katerim imamo veze. Soba je temna, osvetljuje jo le manjše okno, čisto ob stropu, pa še tega smo za silo pokrili. Smrdi po potu in strohnelem lesu, zaradi preveč ljudi pa postaja vroče. Sredi sobe je manjša mizica, okrog nje pa stoli in fotelj, na katerem sedim s pokrčenimi nogami.
Cigareto si dam v usta in povlečem dim iz nje. Glavo mi preplavi blagodejni občutek, ki se počasi razporedi po vsem telesu, tako da nekoliko lažje zadiham in glavobol popusti.
Zavzdihnem od užitka, zaprem oči ter se zarinem še globlje v fotelj.
Pri tem ujamem Bassov pogled, ki je usmerjen vame in ko vidi, da sem ga opazila se mi sluzasto nasmehne in pomežikne. Čim bolj očitno zavijem z očmi, umaknem pogled in ga skušam ignorirati, ko razočarana opazim, da vstane ter se napoti proti meni.
“Kaj bi rad?” zasikam, ko sede k meni in je moje telo povsem trdo, ko se skuša izmakniti kakršnemu koli stiku z njim.
Ne zmeni se zame, njegov pogled pa počasi drsi po mojem telesu in se ustavi na mojih stegnih. Nohte zarijem v desno roko in se trudim, da se ne mi premaknila. Moje telo kar kriči od potrebe, da bi se skrilo njegovemu pogledu. Toda čeprav vem, da so mi kratke hlače zlezle previsoko in da bi lahko s spremembo položaja spremenila marsikaj, ne storim ničesar. Zavedam se, da bi čutil le še večjo premoč nad mano, če bi mu pokazala kako nelagodno mi je.
“Veš…” počasi reče in kakor da bi se prebudil, začne dvigati pogled proti mojemu obrazu. Iz njegovih oči sije poželenje in gnusi se mi. “Zadnjič sem bil pri tvoji mami… Moram priznati, da boljše noči še nisem doživel; glede na ceno je bilo vredno. Zanima me…” pri tem še enkrat lakomno ošine moje telo, “ali je z njeno hčerko enako.”
To je še ena od mnogih slabosti tega, da je tvoja mati kurba - vsi so prepričani, da jabolko ne pade daleč od drevesa.
“Sanjaj Bass, nikoli ne bi hotela imeti ničesar s tabo.” Zadnji besedi še posebej poudarim in se trudim, da bi moje besede zvenele čim bolj naduto.
Deluje, ker ga za trenutek zmedem. Za trenutek, saj je v naslednjem njegova roka že pri meni. Z blazinicami prstov podrsa po zunanji strani mojega stegna, nato pa nanj položi svojo dlan.
Koža se mi naježi in želodec se mi dviguje. Poskušam ga odriniti proč, toda trdno se me oklepa. Ozrem se po sobi. Niti eden od štirih ljudi, ki so v njej ne zazna kaj se dogaja.
“Nehaj,” zasikam, “ali pa te bom oklofutala kar pred vsemi.”
Zareži se in nalašč premakne roko še bližje notranjosti stegna. “Všeč mi je, kako ognjevita si,” mi dahne na uho in zgrozim se ob lakomnem tonu, ki se meša z njegovimi besedami.
Ravno hočem dvigniti roko, da bi ga udarila, ko se iz druge strani sobe zasliši glas: “Pusti jo, Bass.”
Tako jaz, kakor Bass se obrneva in zagledava Madoca. Ravno je stopil v sobo in vidi se da je tekel, saj je ves prepoten. Majica se mu lepi na kožo ter poudarja obris njegovega izklesanega telesa pod njo, rjave lase pa ima razmršene. Razkoračen in s stisnjenimi pestmi stoji na mestu ter jezno strmi v najino smeri.
“Si me slišal? Spusti jo!” znova ukaže.
Bass, ki me še vedno drži se ne zgane. Nasprotno - kljubovalno se mu nasmehne.
“Kaj te moti, Madoc? Samo malo se bom poigral z njo, nič ji ne bo. Konec koncev je to njena naloga.”
Zdaj imam dovolj. Dovolj imam, da se z mano obnaša kot, da sem navadna smet. Dovolj imam, kako govori z Madocom, kakor da me ni zraven. Dovolj imam tega, da misli, da lahko odloča namesto mene.
Roko stisnem v pest in ga z vso silo udarim v obraz, da se mu iz nosa vlije kri. Spusti me in se z roko prime za poškodovano mesto, njegov pogled pa postane steklen. Iz oči mu sije bes.
“Ti… Ti, prasica mala, kako si drzneš?”
Kljubovalno strmim vanj in se ne zganem niti, ko dvigne dlan, da bi me udaril po licu. “Opozorila sem te,” z zlobo v glasu zašepetam, ko se nenadoma pred nama pojavi Madoc. Z odločnim prijemom ustavi Bassovo roko, da obstane v zraku, nato pa ga porine na tla. Z veseljem opazujem, kako mu z vso teže ene noge stopi na prsni koš, da se ne more premikati, medtem ko iz Bassovih oči sijeta groza in obžalovanje.
“Bodi vesel, da sem danes dobre volje in da se ti ne bo zgodilo nič hujšega,” mu zagrozi Madoc. “Zdaj pa izgini. Za take kot si ti tukaj ni prostora.”
Še nekaj sekund strmi vanj, nato pa ga spusti. Bass osramočeno vstane in se opoteče proti vratom. Šele, ko je nekaj metrov proč od nas in so vrata odprta, se opogumi. Zguba.
“Na napačnega ste se spravili,” z zlobo v glasu reče. “Ne pozabite, da vem vse o vas, v trenutku vas lahko izdam.” Nato se obrne k meni. “Tebi pa bo nekoč še žal, da si me zavrnila. Toda vedi, da ponudba še vedno velja. Daj mi kar imaš in mastno ti bom plačal…”
“Odjebi, Bass,” rečem in mu pokažem oba sredinca, on pa zaloputne z vrati.
V sobi zavlada tišina.

“Misliš, da ne bo naredil tega kar je rekel?” se sredi pogovora oglasi Leo ter se obrne k Madocu.
Od dogodka z Bassom ni še nihče rekel ničesar o tem, zato je ta najprej nekoliko zmeden. “Oh, misliš Bassa?” obraz se mu zresni, “Iskreno… ne vem… Pazljivi bi morali biti. Mislim, da bi se morali začeti dobivati nekje drugje.”
Ray pokima. “Tako daleč smo prišli, da ne smemo niti malo pustiti in stvari prepuščati naključju.”
Leo se popraska po glavi, iz Madocovih oči pa sije vidna zaskrbljenost. Pogled mi tava od enega do drugega in opazim kako se spogledata. Med njima steče nevidni pogovor, ki ga razumeta le onadva.
“Zajebali smo se,” se po nekaj trenutkih tišine počasi oglasi Collins. Vsi se vprašujoče ozremo proti njemu, on pa zamišljeno sloni na svoji roki in zre predse. Videti je, da ne namerava razložiti svoje izjave.
“Kaj hočeš reči?” vpraša Leo in pripre pogled.
“Ah nič,” hitro odgovori Collins, po lahnem premolku pa nadaljuje, “Pravim le… Mogoče se ne bi smeli tako burno odzvati.” Njegov pogled odtava proti Madocu, katerega pogled postaja vse temnejši, nato pa ga hitro umakne.
“Amm… Mogoče nisi opazil, ampak model se je dotikal Hazel in jo hotel spraviti v posteljo, čeprav očitno ni hotela tega,” odvrne Ray in mi vzame besede z jezika.
Collins razumno pokima. “Pa kaj? Misliš, da bi mu uspelo?” ga vpraša, jaz pa stisnem pesti. Zakaj govori kakor, da ne bi poslušala? Zakaj govori v mojem imenu? Vsi smo vedeli odgovor - seveda mu ne bi uspelo, nikoli mu ne bi pustila. Ampak to še ne pomeni, da se me je imel pravico dotikati.
Že hočem nekaj zasikati nazaj, ko ujamem Leov pogled. Pokima mi in mi nakaže naj počakam, medtem pa Collins nadaljuje, čeprav nihče ni odgovoril na njegovo vprašanje.
“Pravkar smo zaradi drobne napake ogrozili vse naše delo….” za trenutek počaka, nato pa nadaljuje. “Ne razumete? Bil je eden iz med nas, gibal se je v najožjih krogih. Pozna vse naše skrivnosti. Že jutri se lahko zgodi, da nas obesijo, ker nas bo morda izdal.”
Madoc besno vstane, da bi mu nekaj odvrnil nazaj, ko ga nenadoma prehiti Alice. “Ne upa si,” reče. Vsi se ozremo proti njej. Sedi v kotu, z prekrižanimi nogami, okrog prstov pa si malomarno navija pramen svetlo oranžnih las. Niti pogleda nas ne.
Alice je najmlajša med nami, komaj petnajst jih ima. Leo jo je pred nekaj leti našel kako je beračila na ulici in jo pripeljal sem. Nikogar ni imela - mama jo je zapustila še kot otroka, očeta pa so neke noči odpeljali vojaki in od takrat ga ni več videla. Vsak od nas ima za sabo težko zgodbo - prav to nas je povezalo, toda nihče še ni ostal popolnoma sam, tako kot ona.
Vseeno pa je nekaj na njej, kar me že od nekdaj dela nezaupljivo do nje. Vedno molči in svet le opazuje izza svojih temnih oči - kakor orel, ki čaka na svoj plen. Vsak njen gib je premišljen in umirjen, pa tudi brezbrižen. Zdi se, da ji je vseeno za vse.
Zasmejem se, toda v mojem smehu ni niti trohice humorja. “In kako, mlada dama, si lahko tako prepričana o tem?” vprašam sarkastično.
Ne zmeni se za moj vzvišen pogled, pravzaprav me še pogleda ne. Njen pogled je obrnjen k Madocu in Leotu. “Tudi on sovraži kraljevo družino. Sami veste, da bi bil že zdavnaj mrtev, če jim ne bi zbežal. Mislite, da bo zaradi tega,” pri tem pomigne proti meni, “zavrgel vsa leta truda, se lastnoročno pojavil na njihovem domu in jim pomagal še povečati moč?”
“Sranje, prav imaš,” zamišljeno odvrne Ray in pokima. Stisnem pest, ker se pravzaprav strinjam z njim. Bass je bedak, toda vseeno ni tako neumen. Nikoli ne bi naredil tega.
Alice se nasmehne sama pri sebi, ko opazi izraze na naših obrazih. “Prestrašiti vas je hotel. In vidim, da mu je uspelo.”
_____
js se tok opravicujm za musko, ful cajta sm iskala neki kar bi dejansk pasal k temu delu, ampak mi nc ni blo dost usec, pol sm pa sam to dala... tk da ce ma kdo kksno dobro idejo lohka pove :')
also hvala usm za use zlo lepe komentarje, pa da spremlate zgodbo. se opravicujm kr pozn odgovarjam, se bom potrudla bl bit aktivna tukj spet <3

Lov ju, pa upam da se mate fajnn <333