Moški me je grobo držal za roko. Čutila sem kako se mi je v tistem predelu roke ustavila kri. Vlekel me je skozi gozd in nisem se mu upirala, kar je noro. Amapk bila sem preveč utrujena in moje noge so bile že tako mehke kot žvečilni gumi. Nekajkrat sem se grdo opotekla ob veji, ki sem jo spregledala v tako temni noči. Enkrat sem celo padla na kolena in si strkala hlače. Tako sva hodila eno uro a občutek sem imela, da se nisva premaknila niti za milimeter. Tako se je nedvomno zdelo tudi ugrabitelju. (Oh, kako dramatično je reči ugrabitelj...) saj me je presenetil z novim načrtom.
"Poglej... Tako ne bova prišla nikamor. Trdno se me oprimi in... boš že videla."
Je nejevoljno rekel ter se me močno oprimil, da sem zaječala a slišati ni bilo nič. Seveda, zaklel me je z urokom tišine. Ustavil se je in nekaj zamrmral. Potem se je nekaj zgodilo, kar sploh ne znam opisati. Zagledala sem belo svetlobo in potem sva se znašla pred gromozanskim dvorcem. Domnevala sem, da je bil star nad 200 let in imela sem prav. V dvorcu so gorele tople, vabljive luči. A, ko sem pomislila, da me bodo v njem umorili me je spreletel strh. No pa dajmo...
"Uspelo ti bo... Verjemi mi!"
Je rekel moški. Sprva sem mislila, da sem imela prisluh a, ko me je spodbudno potrepljal po ramenih sem vedela, da je res. No, jaz že nisem bila enakega mnenja.