Hello!
Res dolgo že nisem pisala te zgodbe, ampak ja, here it is. Vem, zadnji del je bil res beden in jaz se že kar nekaj časa sekiram zaradi tega. Ampak ja, nekako moram nadaljevat to zgodbo. Upam, da ne bom ta del naredila še bolj beden, kot je bil zadnji. Uživajte (ali pa tudi ne)!
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
HARPER
"Emily?" zašepetam. Saj to ne more biti res. Tista Emily Wiliams, poročena z kriminalistom Lucasom Rodriguezom, moja nekdanja sostanovalka na univerzi Yale? Emily pomežikne. "Harper," nežno reče. Počasi stopi do mene in objamem jo. V njej je nekaj drugačnega. Nazadnje, ko sem jo videla, je bila tako mentalno zlomljena, da ni čutila ničesar več. Niti ljubezni do kriminalista Rodrigueza. To je bil tudi razlog, da sta se ločila. Otroci so večino časa prebivali pri kriminalistu, verjetno so se tam počutili varnejše. To je dokončno zlomilo Emily. Zaprla se je vase in v svoje stanovanje. Njeni prijatelji je niso več videvali, ni se odzvala na nobeno njihovo povabilo in počasi so spomini na njo zbledeli pri vseh njenih prijateljih. Le pri meni ne. Tokrat sem v njej začutila toplino. Nekaj velikega se je zgodilo. Pogledam Emily in jo vprašam: "Kaj se dogaja, Emily? Zakaj si tukaj?" Emily globoko vdihne in reče: "Si edina oseba, ki ji lahko popolnoma zaupam, Harper. In tudi edina oseba, ki bo razumela to celotno situacijo, v kateri smo trenutno." Pogledam jo. Rečem: "Povej."

EMILY
"Ne vem še razloga, kaj je sprožilo vse te dogodke," začnem. "Ampak vse pošasti, Salem, Chucky, vsi, ki so mi kadarkoli škodovali, so se vrnili. Po televiziji poročajo o različnih izginotjih, in vsi dokazi vse bolj kažejo na Siren Head. Pred kratkim me je poklicala Annabelle in rekla, da zadnje čase pred svojo hišo videva sence, ki jo spominjajo na tiste dni na univerzi Yale, zaradi česar se boji, da se zgodovina ponavlja. Harper, ti imaš še največ izkušenj s tem, slišala sem, da imaš ekipo, ki preiskuje take primere in si tudi edina, ki je preživela njihov napad. Brez tebe jih ne morem premagati. Moraš mi pomagati." Harper me nekaj časa motri s svojimi rjavimi očmi. Okoli obraza ji v lahnem vetru plapolajo pobarvani svetli belo rozasti lasje. Zavzdihne in reče: "Prav, pomagala ti bom. A čisto sami tega ne moreva izpeljati. Potrebovali bova tudi nekaj pomoči." Prikimam.

KRIMINALIST RODRIGUEZ
Ob takih dolgočasnih večerih pogrešam Emily. Vem, da nisva bila v zdravem razmerju, še posebej po vsem, kar se ji je zgodilo, vendar globoko v sebi vem, da jo bom vedno ljubil. Še posebej zdaj, ko vem, da poleg nje nimam nikogar več. Vedel sem, da ni bilo pametno imeti otrok v mojem poklicu, ampak nisem si mislil, da bodo končali mrtvi. Vsi. Umorjeni. Na poti iz šole domov. Iz globokih misli me zbudi zvonjenje telefona. Oglasim se. "Lucas?" zaslišim znan glas. "Potrebujeva tvojo pomoč." Namrščim se. "Kaj misliš s 'potrebujeva', Harper?" Glas zavzdihne in reče: "Jaz in Emily."
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Upam, da vam je bilo všeč in da niste umrli od dolgčasa, ko ste brali.

'Well, Clarice, have the lambs stopped screaming?' - Hannibal Lecter (The Silence of the Lambs)
'Where there is no imagination there is no horror.' - Arthur Conan Doyle
'Do you want to know why I use a knife? Guns are too quick. You can’t savor all the… little emotions.' - Joker (The Dark Knight)