Hellow,
Tukaj je nov del.
In seveda hvala za vse pohvale, in hvala vsem bralcem. Zelo veliko mi pomeni.

Ko sem končno pojedel, sem se skobacal do kopalnice. Počasi sem odprl vrata, in zagledal svojega mlajšega bratca, kako sam sebe pozdravlja v ogledalu, v spodnjem perilu, z peno od zobne paste okoli ust. Iskreno povedano, sem se ga ZELO prestrašil. Nekaj časa sva se gledala, in moram reči da, vedno bolj sovražim njegove velike rjave oči. Tako zelo velike, in čudne so. Njegov pogled je poln radosti in veselja, ter navdušenja. A kmalu bo spoznal da, pravzaprav sploh ni vse lepo. Zakaj bi ga marali na tej šoli, ko pa ga na prejšnji niso? Zakaj bi ga sploh kdo imel rad?
Jaz ga ne maram. In nikoli ga ne bom.

~Alexander
Max je prišel v kopalnico ravno ko sem vadil svoj cool nov pristop. Izgledal bi še bolj cool če bi imel na sebi še kakšno drugo oblačilo ne samo spodnjic. In če mi ne bi zobna pasta curljala iz ust. Ampak, vsak cool pozdrav je cool ne glede na to kaj imaš na sebi, imam prav?
Ne... Moram biti cool oblačila. Max bulji vame, medtem ko razmišljam. V spodnjicah... Morda hoče objem?
Objel ga bom. Pristopim mu bližje, mu svoje roke ovijem okoli pasu in ga stisnem k sebi. Rad ga imam, zelo rad. In mislim da, ima on tudi mene. Vendar me ne objame nazaj, kot kip stoji...

~Max
Tale gnida me je v svojih smrdljivih spodnjicah in umazanimi usti napadla z objemom. Fuj! Ne ganem se. Ne nameravam objeti tega smrdlijivka. Počasi ga začnem odrivati nazaj, češ da me duši. Pravzaprav hočem samo da, me pusti na miru. Vem, da se mi hoče le zasmiliti a mu ne uspeva. Še vedno ga, ne maram. Prav gnusi se mi. Dokončno sem ga odlepil od sebe.
Pasje me je pogledal, prav tiste velike oči je naredil... Sovražim to!
Vrata so se začela odpirati, prišla je mami.

~Eliza (mama)
Prišla sem pogledat, Alexandra, pomislila sem da, morda spet joče v kopalnici, kot je vsa leta dosedaj. Namreč on ni kot ostali. Drugačen je, poseben. Navzven res izgleda, kot navaden fant, a, ko ga spoznaš vidiš, da ni niti malo podoben ostalim fantom. Vedno je bil zelo občutljiv, vsaka beseda, ga je bolela. Nikoli ni znal sklepati prijateljstev. Pogovarjal se je sam s seboj, ali pa s svojim avtomobilčkom. Sošolci so, ga imeli za čudaka. Vsi so ga žalili, vsak dan je prišel objokan domov. Nekega dne oziroma zadnjega dne, so ga pri omaricah celo pretepli, do te mere da, je moral v bolnišnico. Nisem ga, mogla več gledati kako trpi. Zato sem ga poslala v novo šolo.
V kopalnici je le žalostno gledal Maxa, z bolečino v očeh. Iz njegovih velikih rjavih oči, bolj natančno bakrenih oči je pritekla majhna solza. Nato še ena in še ena. Jokal je, jaz pa sem ga, samo gledala in vsi spomini so se mi vrnili, vsak dan, ko sem prišla iz službe sem ga našla takega v kopalnici.
Stresla sem se, odmislila slabo. Alexandra sem prijela za njegovo drobceno roko, in ga vprašala:"Srček moj zlati kaj pa je?"