Neke noči sem sedela na svoji postelji. Nič nisem počela. Samo razmišljala.

~

Ali poznaš občutek, ko ljubiš nekoga z vsem srcem, on pa ne ve, da obstajaš? Ko se mu vsak dan smejiš, on pa se smeje drugi. Ko ga vsak dan gledaš, on pa gleda drugo. Ko vsak večer, preden zaspiš, razmišljaš cele ure o njemu, on pa nate niti pomisli ne.

Predstavljaš si, kako skupaj gledata sončni zahod in se držita za roke, čeprav globoko v srcu veš, da se ne bo to nikoli zgodilo.

Daješ si lažne upe, da tudi on do tebe čuti enako, hkrati pa tvoje srce trpi.

Šele, ko se dokončno zbudiš in ugotoviš, da je vse skupaj brezupno, se tvoje srce dokončno razleti na tisoč koščkov.

Zlomljeno srce ni le čustvo. Zlomljeno srce je bolezen, za katero obstaja le eno zdravilo. Čas.

Vedno bolj ko si to ponavljam, vedno bolj se sprašujem, ali je res. Kako dolg sploh je čas? In o katerem času govorimo? O tistem, v katerem merimo minute in ure, ali o tistem, v katerem sem izgubljena jaz?

Kdo sploh sem jaz? Na tem planetu je sedem miljard oseb, včasih pa se mi zdi, kot da sem čisto sama. Takrat nevem, ali bi se jokala ali bi me morala biti strah. Mogoče kar oboje hkrati?

Moje srce mi govori, da delam prav. Vendar se upanje vedno znova vrača. Ne morem te pozabiti. Vseeno mi je, kaj vse je že preživelo moje srce zaradi tebe. Ljubim te.

~