Danes je bil petek in z Urbanom sem preživela dve šolski uri. Dvakrat sva sedela skupaj in pri drugih predmetih, kjer nisem sedela z njim, me je večkrat pogledal.

Pri angleščini sem mu pokazala svoje nohte iz salona. Na enem je bila črka J — nekdo, ki mi je bil včasih všeč, čeprav zadnje čase nisem več čutila nič posebnega.
Vprašala sem ga: “Katero črko bi pa mogla dat namesto J?”
Urban je rekel: “Lahko bi dala U… ali pa tudi nič.”
To mi je bilo kar malo čudno, ampak zanimivo.
Čez nekaj minut je na mizo s svinčnikom napisal:
“Tia + Urban = 🩷”
a je to takoj izbrisal. Ko sem videla, sem bila ful šokirana… in tista mala iskra v meni se je spet oglasila.
Kasneje je pri slovenščini napisal svojo telefonsko številko in rekel:
“Če želiš, lahko jutri greva v knjižnico, da se malo učiva skupaj.”
Bilo mi je nepričakovano… ampak tudi lepo, ker sem vedela, da me vidi kot nekoga, s komer orad preživi čas.
Ko je Urban na list napisal svojo številko in me povabil v knjižnico, sem se v sebi počutila čudno. Ne slabo — samo… malo zmedeno.
Nisem vedela, ali sem mu samo prijetna družba, ali misli kaj več, ali pa sem si vse skupaj samo preveč razlagala.
“A me vidi kot prijateljico… ali mogoče malo drugače?”
To vprašanje se mi je začelo nonstop vrteti po glavi.
Tudi Doroteja, Lana in Eldina so hitro opazile, da sem živčna bolj kot običajno.

Lana je takoj začela s svojim dramatiziranjem:
“Ti-a! A boš ti kmalu imela fanta?!”
Doroteja je bila malce bolj mirna, ampak se je samo skrivnostno smehljala, kot da ve nekaj, kar jaz ne.
Eldina pa je bila najbolj realna:
“Pusti, da se stvari same zgodijo. Če vama paše bit prijatelja, super.”
Njihove reakcije so bile mešane — Lana me je zafrkavala, Doroteja me je opazovala, Eldina pa me je pomirila in vedno spravila v boljso voljo.
Vse tri pa so vedele, da se je nekaj začelo dogajat.
In ravno to je bil tisti del, ki me je zmedel.
Pred nekaj meseci mi je bil všeč Jaka.
On — tisti s črko J na mojem nohtu. Skupaj sva hodila v razred tako kot z Urbanom.
Bil mi je simpatičen, ampak… nikoli se ni zares zanimal zame. Večinoma je bil del družbe, ki me je ignorirala ali se mi celo posmehovala kot vedmo. Pa tudi nesramen je bil ampak bil je res lep.
Zato sem tisto črko J nosila bolj iz navade kot iz občutkov.

A ko je Urban rekel, naj dam “U”, sem prvič začutila, da mi Jaka več ne pomeni nič.
Da se je nekaj v meni spremenilo. Čeprav mi je to bilo zelo nenavadno, saj sem res bila hudo vanj.
Urban pa…
On ni bil kot Jaka.
Ni bil glasen, ni bil "frajer".
Bil je prijazen, opazen, topel in vedno me je spravil v boljšo voljo. Pa še razumel me je.
Nekdo, ki me ne bi nikoli nalašč prizadel.
In prav zato me je bilo strah.
Ker nisem vedela, ali ga zanimam… ali pa sem mu samo dobra prijateljica.In tudi o svojih občutkih nism bila ravno prepričana. Cela zmedena sem bila.
Iskrica je bila tam samo jaz nisem vedela zakaj se vedno pojavlja.