Vsega se spomnim le bežno. Ne spominjam se, da bi prej kaj čutil, a ko je mrzel zrak dahnil v moj obraz, sem vedel, da se je začelo nekaj novega. A priznati moram, da me prvih nekaj trenutkov ni ravno navdušilo. Opletal sem s tacami, morda sem si pa le domišljal, saj sem komaj prišel na svet. Javkal sem in klical na pomoč. Šavsal sem vse naokoli, a v dosegu zob nisem imel ničesar. Mogoče sem si tudi to le domišljal, kdo ve, a bolečine nisem prenesel, pa naj je bila še tako majhna. Zato sem paničaril naprej.
Nenadoma pa sem začutil mokroto. Nekaj velikega in toplega mi je oslinilo obraz in z mene spralo umazanijo in kri. V trenutku sem bil čist in v objemu mehkega kožuha. Zajel me je čuden občutek. V srcu mi je nekaj poskočilo. Šele zdaj vem, da je bila to ljubezen.
Takrat še pojma nisem imel, da je bila to *i* vamlazyra. *i* Slep in star komaj nekaj dni nisem mogel narediti ničesar. Prepustil sem se nežnemu občutku in zadremal. Naslednje dni sem si na vsak način prizadeval, da bi pogledal v svet. Ni mi uspelo. Če povzamem: skotil sem se in začel svoje življenje.
Nisem pa vedel, kakšna usoda me bo doletela.

Zdaj sem tu, družina je ob meni. *i* Vamlazyra *i* pravi, da sem star le mesec dni, a sam se počutim starejše. V sebi čutim moč, zagotovo bi lahko premagal vse sovražnike, ki mi presekajo pot. Pretekel bi lahko cel gozd, ulovil najhitrejšo srno. *i* Vamlazar *i* se ob tem zasmeji.
V tropu sem drugi najmlajši. Mlajša od mene je le sestrica Xenon. Kljub drznemu imenu, ki so ji ga dodelili, je plašna in mila. Zagotovo je to podedovala po *i* vamlazyri. *i* Ko sem se skotil jaz, sta obstajala že moja bratca. Saj ne rečem, da ju nočem na svetu, a ob njima se vedno počutim tako... majhen. Ko povem to *i*vamlazarju, *i* le veselo pomahlja z repom. »Saj boš zrastel, sine,« zagodrnja in me spodbudno strese za kožuh. »Poglej mene, kako sem velik, pa bi lahko še zrasel.« Res je velik. Telo se mu je močno utrdilo, tako da brez strahu napade medveda (tako vsaj pravi).
Rheo in Willmon sta se skotila ob dokaj istem času. Če vprašate mene, sta si zelo podobna. Karakter sta dobila po *i* vamlazarju *i* prav tako kot kožuh. Mislita le na lov in bojevanje in ubijanje in podobne stvari. Dlaka, kolikor jima je že zrasla, je sivo rjave barve, trebuh pa imata povsem bel. Podobno kot *i* vamlazar. *i*
Xenon je snežno bela, le med očmi in na repu ima kostanjevo barvo. Čeprav je stara še manj kot jaz, se mi zdi neverjetno bistra. Tako kot *i* vamlazyra. *i*
Sem že omenil kaj o meni? Čas je, da začnem.
Brata in sestra sta se vrgla po starših. Le zame nihče ne ve. Dlaka mi poganja nenaravno gosto, a največje presenečenje je na barvi. Sklepali bi lahko, da bom po *i* vamlazarju *i* podedoval sivino. A nisem. Dlake, temne kakor noč mi zakrivajo vso telo. Le med očmi imam nekoliko rjave. Ko *i* vamlazyri *i* razložim svoje razmišljanje, me le ljubeznivo ugrizne v uho. »Zato si pa poseben,« deja in me stisne k sebi. Izmuznem se ji in razmišljam dalje.
Ali sploh kam spadam? To vprašanje me grize že nekaj časa. A ne pozabite, star sem komaj mesec dni.