(pripoveduje: Alfred, detektiv naše zgodbe)

Postopal sem pred šolo mojega sina in ga čakal. Od službe sem bil utrujen, zato se mi je čakanje zdelo še daljše kot ponavadi. Ko sem ga zagledal, sva odšla v avto brez besed. Prestrašen mi je pokazal svoj zvezek, v katerem je pisalo: "Ko mrak bo nastopil, noben ne bo zate več slišal." Tinta, s katero je oseba pisala, je bila nenavadno rdeča. Vprašal sem ga, kdo je to napisal, a tudi on ni vedel. Ta napis je bil zelo neprijeten, kdo ve, kaj bi to pomenilo. Zdelo se mi je, da je to napisal nek otrok, ki se je samo šalil. Sinu sem rekel, da se tega ne sme bati. A še vedno me je malce skrbelo. Zvečer, ko sva odšla spat, sem imel eno oko odprto, za vsak slučaj. A nisem mogel spati tudi zaradi sinovega joka, ki se je bal. Potolažil sem ga, zato sem kasneje lahko zaspal. Imel sem sanje, da so mi vzeli sina in da ga nikoli več nisem videl. Sredi nočne more sem se zbudil, bila je še noč. Za vsak slučaj sem šel pogledati sina, ki je spal v svoji postelji. Bil sem vesel, da so bile samo sanje in da je moj sin še vedno pri meni. Odšel sem spat. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem šel v njegovo spalnico. Nisem mogel verjeti svojim očem.

Se nadaljuje...

To je prvi del moje detektivke/kriminalke. Upam da vam bo všeč:heart: