»Si vznemirjena?« je Aljin glas zazvenel prek telefona
»Pa že? Ne vem,« se je Doroteja zasmejala.
»Hej, jutri pridem k tebi ob devetih. Ne da si mi biti doma… upam da boš že budna.«
»Veš da bom! No lahko noč.«
»Nočko!«
Doroteja je ugasnila telefon in ga nesla v kuhinjo. Stara je štirinajst in še vedno ji ga mama ni dovolila imeti ponoči v sobi. To je tako nepravično. Priključila ga je v elektriko in počakala, da je zavibriral v znak, da se je začel polniti. Do konca je popila božični čaj od zjutraj in ga odložila v pomivalni stroj.
»Greš že spat?« jo je vprašala mama, ki je skupaj z njeno mlajšo sestrico Emilijo gledala nek pocukran božični film.
»Ja, jutri pride Alja ob devetih. Plus, kaj naj še delam? Lahko noč,« ju je pozdravila.
V sobi si je obula mehke nogavice in ugasnila lučke, ki jih je imela izobešene za sproščanje. Ko se zbudim, bo božič, si je rekla in s to mislijo zaspala.
⁓⁓⁓⁓
»Doroteja, zbudi se! Zamudila boš v šolo!« je zaslišala mamin glas iz kuhinje.
»…šolo?« je zaspano vprašala.
»Emilija je že šla in jaz grem tudi, lepo se imej!«
»Čakaj, mami!« je Dorotejo izstrelilo iz postelje, »kako to misliš šolo? Danes je božič!«
Mama se je zaskrbljeno obrnila k njej s ključi v roki: »Si v redu? Kakšen božič? Šola je. Oprosti, mudi se mi, rada te imam!«
Doroteja je obstala. Odprla je telefon. Nič novega. Nobenega Srečen božič! sporočila. Gotovo so le pozabili. Pogledala je na koledar na polici; tam je zagotovo označeno.
25. december, sreda
To… to je to? Kaj pa božič?!
Opotekla se je. Se mi blede? Gotovo le sanjam.
Ošinila je uro, ki je kazala že dvajset do osme. Pohiteti mora v šolo.
V pol-transu se je uredila in odšla. Ni se zavedala poti do šole, le to, da je tja očitno prispela. Čutila je telesa okoli sebe ne pa kdo so to bili. Nekdo jo je zgrabil za roko in jo potegnil vstran.
»Si okej?« jo je vprašala dekliška postava z ravnimi rjavimi lasmi.
Oh. Alja je.
»Kaj? Ja. Ne. Ej, kateri dan je danes?«
»Haha, rojstni dan imaš šele spomladi,« je rekla. Ko je opazila Dorotejin pogled je nadaljevala: »Um, petindvajseti december, se mi zdi. Ja,« je preverila na telefonu, »in sreda.«
»Ampak, Alja, ni danes še nekaj?«
»Kaj…?«
»Petindvajseti december je. To je božič, Alja.«
»Kaaajjj je pa božoluhar?« se je oglasil glas izza dekleta – Sabrina.
»Lahko samo sekundo, Sabri…« je prosila Alja.
»Zveni ko nek detergent z okusom umetnega jabolka. Bož-ič. Booo-žič. Božiiiiii-č. Si kaj sanjala, Doroteja?« je še naprej spraševala visoka blondinka.
»Tudi ti ne veš?« je čutila solze v očeh.
»Vem česa? Si postala del novega fandoma, ki ga ne poznam?«
Šolski zvonec je preglasil Dorotejin proseči »Božič je…..«
⁓⁓⁓⁓
okej hej!
torej to je moja božična zgodbica :D
upam da mi jo bo ratal napisat do božiča tho :')
ampk mislm da ja kr dns sm se lotila in sm napisala dobrih 1500 besed :o
btw umes sm tko usaj trikrat preposlušala album i love you. od the neighbourhood kr jih dany ful obožuje in sm že nek časa nazaj si rekla da bom jih mal poslušala in here i am OBOŽUJEM OKEJ in ja tko zlo fajn vajb za pisat :)
aja in še note: ofc bom js na božični večer pr maši u cerkvi ane ampk doroteja ne bo in noben od njih kr moji worldbuilding skills niso (še...?) dost dobre d bi lahk obrnila celotno religijo tako da bi melo smisel
so yeah
lepo se mejteeeee<333
-hermi