Pisalnica
KATTIE DONN
"Ti!" zakričim. "Hahaha!!" se zasmeje on. Opazim, da trepetam, le da ne vem ali zaradi strahu ali besa. Morda oboje? V sobo priteče Brian. "Kaj se do...?!" zavpije, črno se zabliska, močno me zazebe, skoraj ne diham več, potem pa se zasliši zvok, ki je še najbolj podoben zvoku razbite šipe. Odprem oči in vidim, da je šipa res razbita. "Brian!" krikne Phoebe. Obrnem se in vidim Briana, ki leži na tleh, iz glave pa mu teče kri. "Kaj se dogaja?!" zarjovi Jack, potem pa zagleda Briana. Šele zdaj opazim da je tudi mene vrglo ob zid. Ampak veliko večji problem je Brian! "Ne čutim njegovega utripa!" zavpije Jack. "Šališ se, ne?!..." zavpijem.
V ŠOLI
Brian se še vedno ni zbudil, upam da bo vse ok... In ker imam tako srečo, se spet zasliši ta prekleti glas iz zvočnika. Joj! Kličejo me v pisarno. Spet. Čakaj, kaj če je kaj narobe z Brianom?! Takoj moram tja! Poženem se po hodniku. "Je z Brianom vse ok?!" zavpijem takoj, ko butnem notri. "Kattie..." reče Jack, oči pa ima polne solz. "No?" rečem, čeprav se mi že dozdeva, kakšen bo odgovor. "Brian je... je..." zajeclja Erric, nato pa zajame sapo in reče: "Brian je umrl..." Ostanem brez besed. Tudi premakniti se ne morem, vidim pa tudi samo črno temo... Naenkrat pa se mi vse zabliska in spet vidim, ampak ne čutim nič. Jack me prime za roko, jaz pa ne čutim nič. Rečem samo: "Samo malo časa zase rabim." Jack prikima, jaz pa odidem ven iz pisarne. Pravzaprav sploh ne vem, ker ne čutim nič, počutim pa se, kot da bi mi nekdo dal na oči taka očala, ki bi očrnila robove, da vidim samo to, kar je naravnost pred mano. Stopam po hodniku, ne slišim mojih korakov, ne čutim tal. Kot da lebdim. Končno pridem v naše stanovanje in zaloputnem z vrati, ne slišim pa nič. Ko me Lucky nekaj vpraša, jje tudi ne slišim. Nič. Kot da ni nikogar.
NASLEDNJI DAN
Zbudim se. Še vedno ne slišim nič. Niti tega, kar sama govorim. Samo grem do naše učilnice za Anglenščino, in tudi ko me učiteljica nekaj vpraša, ne slišim. Pošlje me k ravnatelju, takrat pa mi tista nevidna očala popolnoma zakrijejo oči in ne vidim nič. Tako samo tavam po šoli, sploh ne vem več, ali hodim ali stojim, nič. Kar naenkrat pa je tako, kot da bi se zbudila. Ob sebi zagledam Jacka. "K-kaj?" zajecljam. "Samo poljubiti sem te moral, in glej, čustva sem ti vrnil nazaj," se mi nasmehne. "Oh ne, sem jih izgubila?" se ustrašim. "Takoj ko je Erric povedal o Brianu, sem vedel, da si jih." mi reče. "Brian?" zašepetam... Nato pa se vsega spomnim! Brian je umrl... "Bruhnem v jok. "Kattie," reče znan glas. Odprem oči... To je Brian!!! "Brian!" skočim mu v objem, ampak padem čez njega. Obrnem se in ga vprašam: "Si duh?" Odkima. "Kaj pa si potem?" ga vpraša Jack. Brian se obrne k njemu in reče:" Spomin. Vsi me vidijo, ampak še vseeno sem spomin."
***************************************************************************************
Do naslednjič! :smiley:
"Ti!" zakričim. "Hahaha!!" se zasmeje on. Opazim, da trepetam, le da ne vem ali zaradi strahu ali besa. Morda oboje? V sobo priteče Brian. "Kaj se do...?!" zavpije, črno se zabliska, močno me zazebe, skoraj ne diham več, potem pa se zasliši zvok, ki je še najbolj podoben zvoku razbite šipe. Odprem oči in vidim, da je šipa res razbita. "Brian!" krikne Phoebe. Obrnem se in vidim Briana, ki leži na tleh, iz glave pa mu teče kri. "Kaj se dogaja?!" zarjovi Jack, potem pa zagleda Briana. Šele zdaj opazim da je tudi mene vrglo ob zid. Ampak veliko večji problem je Brian! "Ne čutim njegovega utripa!" zavpije Jack. "Šališ se, ne?!..." zavpijem.
V ŠOLI
Brian se še vedno ni zbudil, upam da bo vse ok... In ker imam tako srečo, se spet zasliši ta prekleti glas iz zvočnika. Joj! Kličejo me v pisarno. Spet. Čakaj, kaj če je kaj narobe z Brianom?! Takoj moram tja! Poženem se po hodniku. "Je z Brianom vse ok?!" zavpijem takoj, ko butnem notri. "Kattie..." reče Jack, oči pa ima polne solz. "No?" rečem, čeprav se mi že dozdeva, kakšen bo odgovor. "Brian je... je..." zajeclja Erric, nato pa zajame sapo in reče: "Brian je umrl..." Ostanem brez besed. Tudi premakniti se ne morem, vidim pa tudi samo črno temo... Naenkrat pa se mi vse zabliska in spet vidim, ampak ne čutim nič. Jack me prime za roko, jaz pa ne čutim nič. Rečem samo: "Samo malo časa zase rabim." Jack prikima, jaz pa odidem ven iz pisarne. Pravzaprav sploh ne vem, ker ne čutim nič, počutim pa se, kot da bi mi nekdo dal na oči taka očala, ki bi očrnila robove, da vidim samo to, kar je naravnost pred mano. Stopam po hodniku, ne slišim mojih korakov, ne čutim tal. Kot da lebdim. Končno pridem v naše stanovanje in zaloputnem z vrati, ne slišim pa nič. Ko me Lucky nekaj vpraša, jje tudi ne slišim. Nič. Kot da ni nikogar.
NASLEDNJI DAN
Zbudim se. Še vedno ne slišim nič. Niti tega, kar sama govorim. Samo grem do naše učilnice za Anglenščino, in tudi ko me učiteljica nekaj vpraša, ne slišim. Pošlje me k ravnatelju, takrat pa mi tista nevidna očala popolnoma zakrijejo oči in ne vidim nič. Tako samo tavam po šoli, sploh ne vem več, ali hodim ali stojim, nič. Kar naenkrat pa je tako, kot da bi se zbudila. Ob sebi zagledam Jacka. "K-kaj?" zajecljam. "Samo poljubiti sem te moral, in glej, čustva sem ti vrnil nazaj," se mi nasmehne. "Oh ne, sem jih izgubila?" se ustrašim. "Takoj ko je Erric povedal o Brianu, sem vedel, da si jih." mi reče. "Brian?" zašepetam... Nato pa se vsega spomnim! Brian je umrl... "Bruhnem v jok. "Kattie," reče znan glas. Odprem oči... To je Brian!!! "Brian!" skočim mu v objem, ampak padem čez njega. Obrnem se in ga vprašam: "Si duh?" Odkima. "Kaj pa si potem?" ga vpraša Jack. Brian se obrne k njemu in reče:" Spomin. Vsi me vidijo, ampak še vseeno sem spomin."
***************************************************************************************
Do naslednjič! :smiley:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Komaj čakam nadaljevanje!
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
