Ostanem brez besed, on pa kar nadaljuje: " Veš, ponudila se mi je odlična priložnost, da postanem v nogometu še boljši. In sem odkril ta kamp, obistvu združuje najstnike, stare med 13 in 18 let, fante in dekleta, ki igrajo nogomet iz celega sveta. Vsak teden bo na drugi lokaciji v drugi državi. Načeloma traja dva meseca, ampak če želiš, glede na to, da je med šolo, lahko hodiš tudi samo en mesec. V ponedeljek grem. Z letalom. V Belgijo. Glede šole pa ne skrbi, šolal se bom od tam. Smo se že vse zmenili." Še vedno zaprepadeno strmim v njega. Čez dva tedna imam vendar rojstni dan! Ali je pozabil? Saj mi je vendar za novo leto podaril karte za v kino, ki bo ravno tisti dan! Očitno je opazil, da mi ta njegova ideja ni niti malo všeč: "Kaj, ti ni všeč, da grem? Kaj te moti pri tem da napredujem v nogometu. Pa saj je edina stvar, v kateri sem zares dober!"
"Ali si pozabil?" ga s tihim glasom vprašam. V očeh se mi nabirajo solze.
"Kaj? Kaj sem pozabil?" nejevoljno vpraša.
"Čez dva tedna imam rojstni dan in skupaj bi so morala ogledat film. Obljubil si mi!" takrat se mi iz oči vlijejo solze. Objame me, "joj, oprosti, res sem pozabil. Ne veš kako zelo mi je žal. Ampak kampa ne morem odpovedat. Ne skrbi, vsak dan te bom poklical, na videoklic, da se bova videla, prav? In takoj, ko bom prišel spet nazaj bova šla v kino. Dvakrat, prav?"
"Prav," šibko pripomnim.
"Zdaj pa prosim ne joči. Ne bodi žalostna. Saj imava še tri dni, prav?"
"Prav," spet rečem in se nasmehnem. Obrišem si solze, ga v pozdrav poljubim in odhitim v dvorano. Spet zamujam.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
*i* Torej, kot ste že opazili sem se odločila da nadaljujem. Upam da vam bodo tudi nadaljevanja všeč :blush::wave: