»Zala! Pojdi se poslovit od babi! Potem gremo!« je od spodaj zavpila mami in s tem prekinila moje razmišljanje. Ubogljivo sem stekla iz sobe ter stekla čez stopnice. V kuhinji je čakala babica z mojim sendvičem v roki. Takoj ko me je zagledala je odhitela do mene ter me prižela k sebi. Kar precej močno. Ko me je prenehala objemati je rekla:
»Lepo se imej, Zala! No saj se bomo videle v nedeljo! Takrat pridem k vam na piknik!« Tega sicer še nisem vedela, vendar sem kljub temu prikimala. V roke mi je porinila sendvič ki mi ga je pred kratkim pripravila in rekla:
»Sveže po naročilu!« Veselo sem prikimala in rekla:
»Hvala! Če nebi bilo tebe bi že zdavnaj postala okostnjak!«
»Lahko gremo?« je najin pogovor prekinila mami in jaz sem prikimala. Ne vem sicer zakaj se ji tako mudi. Verjetno želi videti stanovanje od njenega fanta. Zato sem raje pohitela za njo. Tudi babica nama je sledila na njeno dvorišče tam naju je močno še enkrat pomečkala in nama zaželela sreče. Ko je objemala maje tiho rekla:
»Dobrega bodočega moža si si izbrala!« Ta stavek mi ni ušel in videla sem tudi ko je mama zardela. Medtem ko sta se še poslavljali sem se odšla poslovit do babine psičke, ki je veselo skakala ob ograji.
»Ja tudi tebe bom pogrešala!« sem rekla babičini psički Liziki, ki je živahno mahala z repom. Ba bica mi je vedno govorila da hišni ljubljenčki vse razumejo. predvsem pa psi. In zdi se mi da je to res.
Liziko sem nežno objela. Ter se spomnila vseh spominov, ki sem jih z njo preživela kot majhna. Kako sem se z njo podila po travniku in kako se je enkrat preveč razživela in me po nesreči porinila v blatno lužo. Takrat sem zelo jokala…
»Je psička prijazna?« me je vprašal mamin fant ko je prišel do mene in Lizike. Odkimala sem in on je stegnil roko proti Liziki. Najprej ga je povohala nato pa ga začela lizat. Kar ni nehala. Dokler ni mamin fant stegnil roke iz ograje in rekel:
»Pa res rada ližeš! Mogoče ti je ravno zato ime Lizika!« Pobožal je za ušesom in ona je začela godrnjat. Pa ni bila huda, da se razume! Samo tako ji je pasalo da je na koncu že na tleh ležala.
Po minuti ali dveh je tudi mami prišla do nas. Sama se je še poslovila od Lizike in nato smo mogli odit. Kar ni se mi mudi. Hotela sem še ostati pri babi. Vendar me je mami le nekako uspela zvleči v avto. Potem sem lahko le mahal skozi zadnjo šipo v avtu in nemočno opazovala kako se oddaljujemo od babi. Ko smo se peljali mimo Lukasove hiše sem še posebej dobro opazovala če ga bom kje zagledala vendar ga ni bilo na spregled. Žalostno sem opazovala kako se oddaljujemo od babice. Prijelo me je celo da bi odprla vrata avta in stekla nazaj do babi vendar si nisem upala, pa tudi ta odločitev se mi je zdela zelo neprimerna.
Kot ste opazili se zgodba počasi končuje, vendar je par delov še pred nami!