Iz visokega hrbta konja sem že ugledala lesketajočo se jezersko gladino.Vsak dan hodim sem. Verjetno vas zanima zakaj hodim k temu jezeru. Odgovorila vam bom a moj odgovor ne bo: Narava je zelo lepa in pomirja.
Ne, moj pdgovor ne bo tak. Že res, da je narava lepa in to, ampak jaz sem tukaj zaradi nečesa veliko pomembnejšega in z nekim drugim razlogom. Vsak dan se ob tem jezeru dobim z mojim najboljšim prijateljem. Davidom. Ne hodi na našo solo, ampak na bližjo sabljaško. Vem kaj zdaj mislite: Uuu! Že vem o čem bo tale zgodba šla!
Ampak ne! Nisem zaljubljena vanj. Čeprav je lep in prijazen. Stavim, da je na njegovi šoli miljone punc, ki so tisočkrat lepše!
Prispela sem čisto do brega jezera. Skočila sem z Archia in se usedla na tla. Davida danes še ni bilo.Malce nenavadno, saj je vedno tukaj vsaj kake pol ure pred mano. Tako sem se zazrla v jezersko gladino. Opazovala sem mamo raco in male račke. Male račke so se prepirale kdo bo prva za mamo. In tedaj je prišel. Pozvonil je z njegovim zvončkom ki ga je imel na kolesu. "Hej!" je pozdravil. Z glave si je potegnil čelado in stresel z glavo. "Oj! Danes si pa bolj pozen." sem rekla. "Ja, sabljaška ura se je zavlekla, potem pa mi je težila še Amy." je zavzdihnil David. "Spet?" sem se začudila. "No, mislim da si dobil novo oboževalko!" sem se zahihitala. "Ah, govori." je žalostno rekel. "Travis mi ke rekel da se je na šoli ustanovil nek 'klub oboževalcev'" je dodal skrajno potrto. Zazdelo se mi je da bo bolje zamenjati temo.