Kako sem izvedela, da sem polboginja? V bistvu se tega sploh ne spomnim. Mama naj bi mi pela uspavanke o grških in rimskih bogovih. Ko sem bila stara pet mi je povedala, da sem hči boga katerega imena ne smem izvedeti. Se vam zdi, da je bilo to prekmalu? Pravzaprav še dobro, da sem bila še tako majhna, vendar bi zdaj verjetno mislila, da se ji meša. Nekega dne se je mamica pogovarjala z nekom po telefonu. Kot sedemletna punčka, sem se še vedno igrala z barbikami. Oboževala sem jih. Naenkrat, pa se je nekaj močno zatreslo. Streha se je udrla in čez njo so priletele vse mogoče pošasti. Nekatere so imele lovke, druge strašne kremplje. Ena od njih me je hotela zgrabiti, a se je mama postavila pred menoj. Zbežala sem. Videla sem, kako se mamica proti pošastim bori z vročo ponvijo, saj je le to imela pri roki. In ravno ko sem se obrnila, da bi ji pomagala so me za roko prijele močne dlani, ki so me posadile na konja. Ne, konj je imel dlani. Kasneje sem ugotovila, da je bil to človek-konj. Kentaver. Odgalopiral je iz hiše in le gledala sem še kako je moj preljubi dom in moja mama v njem porušen zgorel.
Se nadaljuje...