…raka.« povem in se sesedem na posteljo. Kaj pride do mene.
»Razumem te.« reče tiho in jaz spet zavpijem:
»Ne me ne! Nihče me ne!«
»Mogoče si tako samo misliš.« reče. »Počutiš se kakor, da veš, da nimaš več veliko časa, da bi preizkusil vse na svetu. Tudi jaz sem imel raka. Ampak sem ga prebolel. 5 let sem čepel v bolnici, da so mi ga pozdravili.« reče in jaz ga sočutno pogledam.
»Misliš, da bo tako tudi pri meni? Bom sploh preživela? Ga sploh imam?« vedno bolj glasno postavljam vprašanja in hodim gor in dol po sobi.
»Ne vem.« reče Kaj. Kako bi sploh lahko vedel?
»Oprosti ker ti zastavljam vprašanja na katera ni mogoče odgovoriti.« se mu opravičim ter sedem na posteljo.
»Em… mislim, da te bom zdaj pustil malo samo.« reče in odide iz obe. Vržem se na hrbet ter razmišljam. Razmišljam o Maju, Kaju, Zali in svojem raku. Kako je to sploh mogoče? V roke dvignem violino in zaigram svojo najljubšo skladbo. Čez nekaj časa utrujena od razmišljanja in igranja zaspim.

»Zbudi se! Lili! Zbudi se.« odprem oči. Pred mano stoji Maj.
»Ven takoj! Prosim!« zavpijem in ga nekako potisnem skozi vrata.
»Hej Lili! Počakaj! Pogovoriti se morava!« kličem Maj.
»Ti se kar pogovarjaj s sabo in svojimi v napačno smer vrtečimi koleščki!« zavpijem. Zaklenem vrata in spet splezam na streho. Na strehi v miru razmišljam naprej.
Čez 2 uri na streho prileze Kaj.
»Hej Lili! Kaj ti počneš tukaj na strehi?« me vpraša in prisede približno dva metra stran od mene.
»Vprašanje je kaj ti počneš tukaj.« mu odgovorim in on zavije z očmi. Po 5 minutah tišine jo prekliče glasen zvok.
»Kaj je to?« vpraša Kaj.
»Ne vprašaj mene.« mu odgovorim.


Hej!
Ne morem verjeti da sem že pri 6 delu. vse gre zelo hitro.
Če vam je zgodba všeč jo lajkajte in komentirajte, če pa vam ni pa samo lajkajte. Haha.
Lp. Ilovecandy