Hojla!
Pišem novo zgodbico. Upam, da vam bo všeč in uživajte ob branju!
Vesela bom vsakega lajka in komentarja!:heart::speech_balloon:
----
Bila je sobota. Po navadi ob sobotah pospravljamo stanovanje. No tako je pri nas. »Hana bi prosim pospravila svojo sobo?« me vpraša mami, ko zagleda mojo bombo v sobi. Pokimam. Zmotila me je pri risanju! Zavila sem z očmi in začela pospravljati sobo. Postlala sem posteljo, oblačila zložila in jih pospravila v omaro ali v košaro za umazana oblačila, pobrisala prah in zvezke pospravila v omaro. Tako! Soba pospravljena. Ko sem prišla v dnevno sobo me je očka ustavil. »Bi prosim šla pogledati, če so moji ključi v kabinetu?« me vpraša. »Ja.« in zavijem v očkov kabinet. Na mizi jih ni, na omarici tudi ne… V omari? Odprem omaro in na polici zagledam knjigo. Vzamem jo ven. Na njej je zelo veliko prahu. Pihnem v knjigo in prah gre z nje. Prelistam jo. Ni videti, da je knjiga. Izgleda, kot dnevnik! »Si našla?« zaslišim očeta. »Ja!« se zlažem. Na koncu ključe vidim na okenski polici. Zavzdihnem in jih pograbim. Dnevnik skrijem za hrbet. »Tukaj jih imaš.« mu podam ključe. »Hvala!« se zahvali. Odkorakam gor in sedem na posteljo. Odprem dnevnik in razmišljam, kaj naj napišem. Ali naj začnem z besedo »Dragi, dnevnik?«. Ne, to vsi pišejo. Bom, kar tako:
Hej dnevnik!
Se sprašuješ, kako sem te našla? V očkovem kabinetu. Si morda očkov? Glede nato, da nisi popisan boš moj. Sem Hana. Stara sem 11 let. Imam dvojčico Laro, ki pa mi gre včasih zelo na živce. Kljub temu jo imam zelo rada. Zelo rada igram namizni tenis in hodim v glasbeno šolo, kjer igram prečno flavto. Imam najboljšo prijateljico Manco. Imam tudi simpatijo, ki pa ne vem, če sem res v njega zaljubljena. Mislim, da bo to, to za danes.
Tvoja Hana.
»Hana, lahko ti danes pospraviš kopalnico?« zdolgočaseno privihra Lara. »Jo ne moraš ti?« vprašam. »Pospravila sem jo že prejšnji vikend!« se oglasi. »Prejšnji vikend sem jo jaz!« jezno odvrnem. »Ne pa ne!« strogo reče. »Ja pa ja! Ji zabrusim. »Hej, hej! Umirita se! Kaj je problem?« naju mami pomiri. »Jaz vedno pospravljam kopalnico!« ji pojasni. »Ne pa ne!« vzkliknem. »Dovolj! Obe jo bosta in pika!« nama pove. Jezno se pogledava.
»Oprosti za prej.« se mi opraviči med nošenjem čistil. »V redu je.« ji odgovorim. Tako je bilo bolj hitro pospravljanje. Vmes sva se pogovarjale, se hecale itd. Kmalu je bilo kosilo. »Samo še jutri potem je pa že junij!« se Lara oglasi. »Ja!« odvrnem. Po kosilu sem odšla ven po pošto. Na pismu sem zagledala moje ime. Nekaj je zame prišlo! Na mizo sem položila ostalo pošto, nato sem pa šla odpreti moje pismo. Pisalo je naslednje:
Hojla Hana!
Oprosti, ker že tako dolgo nisem odgovorila na tvoje pismo. Končno sem uspela! Upam, da se imate z družino lepo in v mojem imenu pozdravi Laro. Kakšen teden nazaj smo se vrnili iz Velike Britanije. Zelo smo se imeli fino in s sestrama smo šle si ogledati kraj, kjer so snemali Harrya Potterja. Odlično je bilo! Ko pridem k tebi, ti bom pokazala slikice iz izleta. Zelo te pogrešam in upam, da se čimprej vidiva!
Sestrična Tamara
Nasmehnila sem se. Ravno po vratih potrka mami. »Hej!« pozdravi in se usede zraven mene. »Oh, ti je Tamara pisala. Kako so se imeli?« me vpraša. »Super!« odvrnem. »Nekaj ti moram pokazati. Zdaj ti že zaupava in sva vama z očkom kupila telefon. Tebi in Lari.« mi pokaže škatlo s telefonom. Zajame mi sapo. Končno imam svoj telefon! »O moj bog! Hvala ti mami! Najboljša si!« se zahvalim in jo močno objamem. »Potem se tudi očku zahvali, prav?« se nasmehne. »Seveda se bom!« odgovorim.
----
Se nadaljuje...
Vaša Pom1:hamster: