»K-kaj? Kako? Kdo ju je ubil?!« Jezno in žalostno rečem. »Nimamo nobenih podatkov…Bili so pa umorjeni na dvorišču pri fontani….« mi je rekel. Vdihnem in izdihnem ter se zavzrem skozi okno. »Zakaj…?« si potihem rečem.
Ko prispeva pred hišo vse naokoli zagledam policijske avte. Hitro stečem do fontane ki je bila najmanj 60 metrov stran. Vsa zadihana pogledam tja. Zagledam mojo mamo in očeta. Oba sta bila na tleh krvava. Na okoli niju so pa stali policaji, ki so iskali sledi. Stopam vse bližje niju »Oprostite madam nesmete se približevati« mi reče eden od policajov. Prikimam ter odidem v mojo sobo. Vržem se na posteljo ter po telefonu gledam slike mojih staršev. Obraz me začne srbet »Ugh zakaj me srbi?« si rečem in se praskam po obrazu.
Vzelo je Nato pa v mojo sobo pride kozmetičarka »srbi te zato, ker imaš še vedno make-up na sebi« reče. Bila sem tako neumna, da sem pozabila, da imam še vedno make-up na sebi. Sledim ji do salona. Vsedem se na stol. Prvo mi iz oči odstrani kontakte, nato puder. nekaj časa, da je vse to spravila iz mojega obraza. »Samo še lasuljo dam dol pa je« reče. Ampak ta lasulja je bila zalepljena na mojo glavo. Uporabila je neko tekočino, da jo je spravila dol. »Wow kako ti to uspe?« jo vprašam. »Če make-up treniraš več kot 5 let boš to znala« mi reče. »Eh to ni zame« rečem. »No grem pojesti nekaj« ji rečem. Odidem ter zdrvim po stopnicah. Odprem hladilnik ter strmim vanj kaj bi jedla. »Lahko pomagam?« reče hišna kuharica. »Ja prosim nevem kaj bi jedla« rečem. »Ni problema!« reče ter začne teči po kuhinji. Nikoli nisem videl koga, ki tako hitro kuha. Na mizo mi položi Zelenjavno juho. »uhm…super« sem rekla. »Če si manekenka moraš jesti zdravo, da boš suha in lepa!« mi reče nato pa odide. »Kaj pa če nočem biti manekenka…?« si rečem. Nato mi nekaj pade na pamet »kaj če? Ne!« si rečem. »Ampak nemorem več tako…« si govorim »Ugh! Prav grem!« si rečem ter grem v mojo sobo. Vzamem nahrbtnik v njega stlačim oblačila, telefon, polnilec in odejo. »Ok pripravljena sem« si rečem. Potihem grem po stopnicah. Obujem si čevlje in si vzamem jakno. Problem so bila pa vrata zelo so hrupna, ko jih odpreš ali zapreš. Zato sem se odločila, da bo šla ven iz terase. Šla sem do dnevne sobe in odprla vrata terase. »Brrrrr« si rečem. Zunaj je bilo -2 stopinji. Stekla sem mimo fontane in preplezala ograjo. »Končno mi je uspelo!« si rečem. »Dom za posvojene je zelo blizu!« si rečem. Nasmejano hodim do doma za posvojene.

Ko prispem pred vrata počasi vstopim noter. »Wow« rečem vse je bilo zelo lepo. »O moj- bog« zaslišim. Zagledam punco »Saj ti si Maddie Johnson! Jaz sem Amelia« Reče. »Um ja sem ja. In lepo te je spoznati!« rečem »kaj pa počneš tu?« me vpraša. »Ja no dolga zgodba…« ji odgovorim.
---------------------------------------------------------------------------------------
No to je vse! Upam, da vam je bilo všeč! Evo še par linkov:


Maddijina hiša
https://www.pinterest.com/pin/11188699059155957/
Amelia
https://www.pinterest.com/pin/17381148552109944/