Okej, tole ni najboljše, enkrat v kratkem objavim še nadaljevanje, ča vam bo všeč. Plis, lajkajte in komentirate!
Živijo. Ime mi je Elizabeth. Večina ljudi me kliče Ella ali Ellie, ampak to ni tako pomembno. Mislim, ime ne naredi osebe, ali pač.
Danes je prvi september, začetek šolskega leta. Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je to, da sploh nismo v šoli. Največje težave se bile z Razvrstitvijo, a potem so se učitelji domislili, da bodo vsi učenci prvega letnika opravljali test z osebnimi vprašanji. Kako to vem? Jonas je v prvem letniku. Jonas je moj mlajši brat in včasih zna biti kar prijazen, recimo takrat, ko kaj hoče od mene. Drugače pa je prava mala nadloga. Do zdaj ni hodil v šolo, niti bunkeljsko (jaz sem), zato so ga zanimale vse stvari v zvezi s poukom. In na koga se je obrnil? Name. Prijazna starejša sestra, ki mu v vsem ustreže, kajne? Niti slučajno. Saj imam svojo sobo, to je že res, pa tudi večino časa med počitnicami sem poskusila preživeti tam. V bistvu se vidiva samo med obroki in med skrbjo za živali, ampak še tisto malo časa, ki ga preživiva skupaj, se samo kregava. Ah, in o živalih:
Res se nočem hvaliti, ampak imamo zelo veliko posestvo. Moja starša sta ga kupila, da bi lahko skrbela za svoje ljubljenčke: zmaje. Če še nikoli niste pomislili na to, zmaj potrebuje ogromno prostora in opreme. Tako, zdaj veste. Mami in oči naju poskušata navdušiti nad zmaji, in priznam, res je zabavno in vznemirljivo jezditi letečega zmaja, ki jadra nad poljanami in gozdovi, težava je samo v tem, da tega ne smem početi pravzaprav nikoli, samo enkrat sem šla, na počitnicah, ko sem bila stara dvanajst. To je bil eden najlepših dogodkov mojega življenja. Sicer pa mislim, da v mojem življenju ni kaj prida dosti veselih dogodkov. No ja, lepo je bilo, ko sem prišla v Drznvraan, sicer pa se ne spomnim česa posebno veselega.
Najslabše pri vsem skupaj je, da sem trdno prepričana v nekaj: Ministrstvo ima gotovo zdravilo za tole, ampak ga ne dajo nikomur, ker se jim zdi nepravično, da ga mi imamo, bunkeljni pa ne. Mislim, saj je prijazno do njih, ampak resno: dajte no! Če bi nas vse cepili, bi bili lahko vsi v šoli in v službi. Če slučajno niste dojeli: vojna je! V karanteni smo! In ne, ne zmagujemo te vojne! Vsi čarovniki in čarovnice so se obrnili proti Ministrstvu. Celo bunkeljski starši učencev na Bradavičarki. Neka bunkeljska učiteljica matematike, mama enega naših študentov, je profesorjem je pomagala ustvariti program, v katerem je virtualna Bradavičarka (vem, da je to bunkeljska spletna stran, zato se ne pritožujte, ker sem uporabila izraz 'virtualna Bradavičarka', ker nisem imela boljše ideje, okej?) z vsem posestvom vred. Tam imaš svoj lik, ki ga lahko s tipkovnico in miško premikaš po posestvu in se pogovarjaš s prijatelji (med odmorom, seveda (čeprav se večina tega ne drži ( mislim, pogovarjajo, no pogovarjamo se tudi med poukom))) prek nekakšnega chata. Moram priznati, učitelji so tole zadevo z internetom kar dobro usvojili, glede na to, da so imeli na voljo samo poletne mesece…
O moj Bog! Jonas je na vrsti! Tako kot jaz se tudi on piše Woster, zato sva po abecedi vedno zadnja. In zdaj je ostal samo še on! Samo ne Drzvraan, samo ne Drzvraan…! ( Nočem z njim delit še šolske dnevne sobe, pač, poleg domače, ker mi je zadnja štiri leta to izogibanje kar lepo uspevalo. ) Odločilna sodba…! In…! PIHPUFF! Še sreča! Pihpuff! Nisva skupaj v domu! Vidim, kako mu pihpuffovski duh čestita! Ubogi prvi letniki. Svoje Razvrstitve se bodo spomnili kot virtualne.
Moja Razvrstitev je bila veliko bolj čarobna od Jonsove. Tako kot on sem bila tudi jaz na vrsti zadnja. Profesorica je rekla: ''Woster, Elizabeth,'' kar je bilo dokaj nenavadno, saj me večina ljudi kliče Ella. Šla sem tja, si na glavo poveznila klobuk, on pa je rekel, da se mu zdim ravno pravšnja za…DRZNVRAAN! To je bilo zanimivo, čeprav sem bila, tako kot vedno, malce živčna. No, učitelji me kličejo 'gospodična Woster' ali 'Wosterjeva'. Tammi pa mi pravi 'Elizabeth Woster' ali 'Wosterjeva punčara', kot bi bila to nekakšna žaljivka (ker v njenem svetu je vse, povezano z mano, žalitev). S Tammi se ne razumeva najbolje. Ona namreč misli, da je kraljica cele šole, ker je njena teta ravnateljica. Na srečo je gospa Polles bolj kot ne nepristranska, tako da Tammijin dom (Spolzgad) nikoli nima največ točk (vsaj ne po nepotrebnem) in nikoli ne uidejo zasluženi kazni. Tammi je moja sošolka že od vrtca. Ko sem dobila pismo za akademijo, sem mislila, da sem se je končno znebila. Ampak ne. Tudi ona je dobila pismo in tako mi lahko še naprej greni življenje. Skratka, sovražim Tammi.